Če se že nameravate ubiti, storite to brez mene. Ta misel se mi podi po glavi, kadar koli me kdo prehiti na cesti, kjer je najvišja dovoljena hitrost štirideset kilometrov na uro, s sto dvajset kilometri na števcu. Med cestnimi kamikazami je največ motoristov, četudi vinjeni in manj naliti, morda celo trezni avtomobilisti niso nikakršna izjema. In ti potencialni samomorilci, ki potegnejo s seboj v grob še koga prav nič krivega, se zdaj, ko so začele veljati precej višje kazni za njihovo cestno norenje, kar velikemu številu Slovencev - smilijo. Češ, kako pa bodo sploh lahko plačali kazni, ko pa imajo tako majhne plače.

Tej skrbi za cestne divjake bi težko našli kolikor toliko razumljivo razlago razen te, da smo Slovenci pač proti oblasti, ki nas odira na vsakem koraku. Tudi na cestah v podobi policajev, ki merijo hitrost in pobirajo kršiteljem cestno - prometnih predpisov evre, ne da bi se vprašali, kako bodo ti ljudje sploh lahko živeli, če jih bodo ogulili za plačo ali dve. In to samo zato, ker so preveč pritisnili na plin.

Kranjska pamet ne pomisli na to, da bi spoštovala in upoštevala predpise, ne, raje kolne pogoltno in nenasitno državo, pa četudi je po cestah mrtvih kot na soški fronti. K vragu pa demokracija, v kateri se ne smeš niti ubiti na katerem od nepreglednih ovinkov ali se z vso močjo zaleteti na nezavarovanem cestnem prelazu v vlak, ki si ga spregledal, ker si preveč pogledal v kozarec ali si bil preveč utrujen.

In v Sloveniji je vse več utrujenih. Pregorelih. Predelanih. Podelanih. Zadelanih. Obdelanih. Preutrujeni so stražarji po zaporih in jim zato skozi luknjo v zidu bežijo iz njih kaznjenci. Preutrujeni so vlakovodje, pa se z vlaki zaletavajo v vlake. Preutrujeni so dohtarji, ki opravljajo redne šihte, dežurstva in nadure, tako da včasih ne spijo po oseminštirideset in več ur. Si jih lahko  predstavljate, kako so sploh lahko  zbrani pri kakšni operaciji po tako dolgem bedenju? Preutrujene so medicinske sestre, ki jih je nekaj sto premalo po zdravstvenih domovih in bolnišnicah.

Poleg vsesplošne slovenske preutrujenosti je večina ljudi tudi slabo plačanih. Slabo so plačani učitelji. Slabo so plačani sodniki. Slabo so plačani dohtarji in medicinske sestre in medicinski tehniki. Penzionisti komaj shajajo skozi mesec s svojimi bornimi in mizernimi pokojninami. Še dobro, da je ob vsej tej plačilni revščini v tej državi dobro plačan vsaj predsednik vlade. In da je poleg tega še tako dobrega  srca. Ko mu je v parlamentu opozicijska svetnica pomolila pod nos nakaznici dveh penzionistov, ki jima ostane na mesec, potem ko poravnata vse položnice, šestinpetdeset evrov za hrano, pijačo in drugo razkošje, je bil takoj pripravljen plačati zneska.

A kaj, ko je pri nas več kot sto tisoč takšnih primerov, gospod premier pa je samo eden. In če bi zaradi svojega širokega srca pokril vse položnice, bi bil nazadnje tudi sam velik revež. To bi bila sramota brez primere: vladajoči v Evropi - pa na beraški palici. Morebiti bi se v tem primeru potegnila zanj celo brata Podobnik, jurišnika na južno mejo. Tako kot se zavzemata za ubogega gospoda Jorasa, ki je tudi velik siromak. Do svoje hiše ne more po svoji slovenski zemlji, ne da bi se javil na kontrolni carinski točki. Kaj to: ni ga v tej deželi junaka, ki bi odstranil štiri cvetlična korita, da bi se lahko Joško svobodno gibal po svobodni, slovenski zemlji. Peter Klepec, Martin Krpan in kar je še kranjskih junakov se v grobu vrtijo z veliko hitrostjo. Za svež zrak niti ventilatorji niso potrebni.