Ilinka Todorovski delo varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev opravlja od 19. januarja 2017. Čeprav so nekateri ob njeni kandidaturi za ta položaj menili, da je zanj premlada, saj se jim je zdelo, da je to za osebo tik pred upokojitvijo, pa se sama s tem ni strinjala niti takrat, še manj pa se zdaj. Dela ima namreč precej, pri njem pa ji zelo pomagajo njene 30-letne novinarske izkušnje in dolgoletni staž v javnem zavodu. Kaj ljudi najbolj moti, kako na pritožbe reagirajo novinarji in kdo zaman čaka na njen odgovor, pa – med drugim – izveste spodaj.

Najprej aktualno vprašanje: kako se v delu RTV Slovenija in vašem delu pozna epidemija?

Delo je obrnjeno na glavo, v takšnih okoliščinah javni medij še ni deloval. Novinarske ekipe, snemalci in tonski mojstri, vse podporne službe, vodstvo – vsi delujejo v nepredstavljivih razmerah, veliko je omejitev v gibanju, stikih, pridobivanju informacij, ustvarjanju vsebin. Pa vseeno vse teče: radijski in televizijski programi, spletne novice, servisne storitve. Vsem, ki se izpostavljajo, so kreativni in še bolj zagnani kot sicer, se klanjam do tal. Najbolj me osrečijo pohvale: ko ljudje sporočajo, kako dragoceno vlogo ima v teh časih javni medij, da mu zaupajo, da je zanimiv, umirjen, poučen in tudi kratkočasen. Številni so zdaj več doma in na novo odkrivajo naše programe. Odzivov je toliko kot še nikoli, marca jih je bilo več kot 300. Žal je veliko tudi jeze in nerganja, saj so številni prestrašeni in nejevoljni. Ker epidemija sovpada z menjavo oblasti, je veliko tudi sporočil, v katerih gledalci, bralci in poslušalci RTV-vsebin v odzive vpletajo svoje politične poglede. Za nekatere bi bil sprejemljiv en sam način poročanja, in to takšen, ki je v celoti skladen z njihovimi vrednotami in pogledi. Javni medij pa je v službi javnosti, in javnost ni monolitna in enoumna, zato takšna ozka pričakovanja niso upravičena. Večkrat kot sicer pojasnjujem, da v javnem mediju ni prepovedanih tem ali gostov, kakor tudi ne prepovedanih zornih kotov in vprašanj.

Kakšne so sploh pravice gledalcev, poslušalcev, bralcev in uporabnikov programskih vsebin javne radiotelevizije?

Najbolj preprost odgovor bi bil, da je vse, kar je dolžnost RTV-ja, tudi pravica tistih, ki spremljajo programe oziroma uporabljajo storitve javnega medijskega servisa. Občinstvo ima pravico do kakovostnih in raznovrstnih vsebin. Ko gremo v drobovje in se vprašamo, kaj imamo v mislih, ko govorimo o kakovosti in pluralnosti, pa že trčimo ob vprašanja in dileme, ki se nanašajo na vse, kar ustvari javni medij, od natančnosti, nepristranskosti, preudarnosti, jezikovne zbornosti in kulture nastopanja prek tehnološke dovršenosti in razumljivosti pa vse do oglasnih vsebin.

Nad čim se ljudje največ pritožujejo?

Lani sem obravnavala 1617 zadev. Približno polovica se jih je nanašala na televizijske vsebine. To je podobno kot prejšnja leta. Televizija je še vedno najmočnejši medij, pri čemer nimam v mislih gledanja v živo, z zamikom, prek spletnega arhiva, na televizorjih in tablicah. Na drugem mestu je splet, predvsem novičarski portal MMC, a tudi uporabniške vsebine, podkasti, teletekst in spletne strani posameznih programov. Na tretjem mestu je radio z raznovrstnimi programi, govorno in glasbeno ponudbo. Sledijo vse druge zadeve, ki se nanašajo na RTV Slovenija. Po vsebini se odzivi nanašajo na vsa mogoča odstopanja ali neskladja s programskimi standardi, poklicnimi merili in načeli novinarske etike. Občinstvo je najbolj pozorno na nenatančnost, pristranskost, neuravnoteženost, (ne)preverjenost virov, nejasno zasnovo oddaj, izbiro gostov, način vodenja oddaj, spregled tematik, česa je preveč ali premalo, programsko shemo, kdaj se kaj predvaja, pravila žanrov, kaj je dovoljeno v satiri, kako naj poteka intervju in kakšen je lahko komentar, če je v javnem mediju sploh dovoljen. Ob tem pa še cela mavrica zadev, ki jo opazijo gledalci in poslušalci: od jezika do kulture nastopanja, pa razumljivost, berljivost, oglasi, spored …

Zakaj prihaja do razkoraka med programom, zapisanim v sporedu, in predvajanji vsebin?

Časopisi vsebinske informacije potrebujejo vnaprej in dovolj zgodaj, da spored še natisnejo, medtem pa lahko nastopijo nove okoliščine in se zgodijo spremembe. Ko so izredni dogodki, kot med epidemijo, se shema postavi na glavo, prednost imajo aktualne vsebine v javnem interesu. Tudi sicer dogodki velikokrat narekujejo spremembe. Ko se recimo poslovimo od kakšnega velikega imena iz sveta kulture, politike, estrade in tako naprej, se v program uvrstijo oddaje, s katerimi se poklonimo njihovemu spominu. Takšne uredniške odločitve so upravičene, vendar se načrtovani spored podre. Velikokrat tudi ni mogoče natančno napovedati, ali bo oddaja v živo trajala 53 minut ali 58 minut. Petminutna razlika mogoče v najinem pogovoru ni videti nič, v programu pa se zelo pozna. Najbolj zanesljiv je spored na spletu in teletekstu, res pa je, da jih starejši uporabljajo manj. Zato uredništvom svetujem, naj ad hoc spremembe objavijo v pasici na zaslonu, na radiu pa nanje posebej in večkrat opozorijo, sicer so ljudje zbegani in po nepotrebnem zaskrbljeni.         

Se na vas ljudje obračajo tudi, kadar gre za druge medijske hiše?

Včasih mi rečejo: »Vi ste še dobri, tam je pa sploh …« in mi potem naštevajo napake drugih. Menim, da ne bi bilo slabo, če bi imeli podoben organ medijske samoregulacije tudi drugi mediji in na državni ravni, in sicer iz najmanj dveh razlogov. Eden je, ker bi bilo smiselno z vidika medijske pismenosti večkrat povedati, kaj je v medijskem svetu prav in kaj narobe. Drugi pa je, da se včasih morda skozi varuhove obravnave odmevnih primerov na RTV Slovenija ustvari napačen vtis, da je v javnem mediju veliko stvari narobe, medtem ko je v drugih vse prav. Čeprav gre le za to, da v drugih medijih o svojih pomanjkljivostih ne govorijo javno.    

Kaj vas osebno najbolj moti oziroma bi uredili znotraj hiše?

V veliko primerih se močno strinjam s pritožniki. Ko obravnavam odzive, vedno izhajam iz tega, da ima občinstvo prav, da moram kot varuhinja na program pogledati z njihovimi očmi. Veliko stvari moti tudi mene, včasih se mi zdi, da sem še bolj kritična kot pritožniki. Težko prenašam površnost, samovšečnost in prepričanost, da imajo v uredništvih vedno in edini prav ter da jim svojih odločitev ni treba pojasnjevati. Moti me tudi, če se novinarji in drugi programski ustvarjalci niso pripravljeni učiti in poglabljati v zadeve, ker so prepričani, da že vse vedo in da jim je že zato, ker delajo v mediju, dovoljeno vse. Kot gledalko me motijo tudi oglasi: razumem, da gre za pomemben vir prihodkov, to tudi vedno znova pojasnjujem gledalcev, hkrati pa imam precej težav z obsegom in ravnjo posameznih oglasov – zlasti televizijske prodaje, ki je sicer zakonita, a naporna, ponavljajoča se in večkrat produkcijsko nekakovostna. Želim si, da bi javni medij lahko živel brez tega prihodka. Še ena od zadev, na katero me vedno znova spomnijo tudi odzivi, pa je vprašanje, kaj je obrazom in glasovom RTV Slovenija dovoljeno na družbenih omrežjih – ali lahko res vsak vse objavi. Vprašati bi se morali, kaj javno komentiranje in izražanje mnenj o družbi, politiki in fenomenih pomeni za verodostojnost in videz nepristranskosti tako posameznika kot medija v celoti. O tem bi se morali resno pogovoriti. V svetu ima veliko medijev stroge omejitve, da ne bi škodili svojemu ugledu in izgubili zaupanja javnosti. Tudi zapisi na zasebnih profilih niso čisto zasebni, saj se javno ne konča že s tem, ko nismo v službi ali v programu. Še vedno smo javni in v javnosti. Kako uloviti tenko mejo med svobodo izražanja in omejitvami, pa je veliko vprašanje. Zagotovo ni lahko, je pa možno.

Koliko pa vi spremljajte vsebine RTV Slovenija?

Odkar sem varuhinja, moj »okus« skoraj v celoti krojijo odzivi, saj si skoraj vse, o čemer mi pišejo pritožniki, tudi pogledam, preberem, poslušam. Verjetno imam kar precej izkrivljeno predstavo, kaj vse se ustvari na RTV Slovenija, saj me večinoma opozorijo na tisto, kar ni dobro. Nemogoče bi bilo spremljati vse, saj govorimo o tisočih minutah in straneh radijskih, spletnih in televizijskih vsebin na dan. Pravilnik mi dopušča, da obravnavo sprožim tudi na lastno pobudo, a to storim le redko, saj mi občinstvo iz dneva v dan sporoča, kaj bi bilo lahko narobe. Pomembno pa je povedati, da pritožba še ne pomeni, da očitek tudi dejansko drži. Vedno grem od primera do primera. Če so odstopanja od programskih standardov in poklicnih meril, napišem mnenje in priporočilo. Če argumenti ne zdržijo, pritožbo zavrnem. Težava so odzivi, v katerih pritožniki udrihajo vsevprek ali vztrajajo. Ali pa, ko naštevajo, kdo vse ne bi smel govoriti v javnem mediju in o čem. Mnenje posameznega gledalca, poslušalca in bralca RTV-vsebin seveda šteje, ne more pa biti edino pristojno. Ta družbena razklanost in polarizacija na katerikoli temi – politični, ideološki, svetovnonazorski, zgodovinski in tako naprej – se kar naprej zrcalita v pričakovanjih občinstva. V uteho nam je lahko, da je tako tudi drugod po svetu, poglejte, kako so zagovorniki in nasprotniki brexita kritizirali BBC.

Se kdaj pritožijo tudi zaradi vas?

Tudi. Velikokrat kdo reče: »Vi ste moj varuh, in če jaz menim, da komentator športa ne komentira dovolj strastno ali dovolj natančno ali dovolj pravilno ali dovolj ...« težko naštejem, kaj še vse, »bi morali poskrbeti, da ne bo komentiral več!« Takšnih zatrjevanj in sklicevanj na osebni okus je neskončno: »Ta ima neprijeten glas, naj ne bere več!«, »Ta ima preveč kilogramov, naj se ne kaže več«, »Takšni filmi me ne zanimajo, ne predvajajte jih več!«, »Glasba v nočnem programu je bila neprimerna, ne vrtite je več!« Povedo mi, kaj vse bi morala storiti za plačo, ki jo dobivam iz RTV-prispevka, in zmotno menijo, da imam čarobno paličico, ki rešuje vse. Ker je moje delo javno, je razumljivo, da lahko vsak izreka mnenje o njem. Seveda pa ne dovolim, da bi bilo osebno in žaljivo – takšno komunikacijo prekinem.

Nekatere odzive tudi zavržete, lani ste jih iz obravnave izločili približno 200 ...

Izločim vse, ki so anonimni. Kdor želi odgovor, naj se podpiše. Zavržem tudi tiste, ki so nerazumljivi in ne razberem, na kaj se nanašajo. Predvsem pa ne morem obravnavati tistih, ki so sovražni in napadalni. Težko si je predstavljati, kaj vse ljudje napišejo. Žal se je gostilniški govor, ki je bil včasih omejen na šank, v veliki meri prelil tudi na družbena omrežja, od tam pa v prepričanje nekaterih, da lahko izgovoriš in napišeš vse, kar ti pride na misel. S tem se ne morem strinjati. Menim, da je še tako ostro kritiko mogoče napisati brez uporabe žaljivk. Vsako pismo preberem pozorno in spoštljivo, v zameno pričakujem, da so pritožniki spoštljivi do programskih ustvarjalcev.

Vas sploh še kaj preseneti?

Morda odzivi, v katerih pritožniki novinarjem očitajo neznanje, a sami o zadevi vedo bolj malo. Ali pa, ko nekdo strastno kritizira rabo slovenskega jezika, in pri tem krši vse jezikovne norme. Pogosto se izkaže, da ljudje resnično ne vedo, kaj je prav. Tudi na takšne odzive odgovarjam: »Spoštovani, beseda, ki vas je zmotila, je pravopisno pravilna.« Pa seveda tudi: »Pravilno ste opazili, da je bilo Novo mesto napisano narobe.«

Imate kakšen določen rok, v katerem morate odgovoriti?

Imam. Po pravilniku je treba na pritožbe odgovoriti v treh tednih. Mislim, da je to razumen rok. Če je le mogoče, odgovorim hitreje. Veliko pa je vprašanj, pri katerih potrebujem pomoč drugih, in se potem ta čas podaljša, recimo, ko gre za pritožbe glede zvoka, grafike, podkastov, predvajalnika RTV 4D ali signala. Podobno je, ko preverjam podatke o ponovitvah ali sporedih. Največ časa pa namenim analizi vsebin, ko gre za očitek resnih kršitev poklicnih meril ali etičnih načel, recimo o posegu v človekovo dostojanstvo, spornem prikazu ranljivih družbenih skupin, pristranskem ali neuravnoteženem poročanju o protislovnih temah. Takrat se v zadevo res poglobim, se pozanimam o ozadjih, pridobim pojasnilo uredništev, vodij in ustvarjalcev, tehtam argumente za in proti. Mnenj in priporočil, ki vzdržijo kritično presojo in lahko pomagajo, da se zdrsi ne ponovijo več, ni mogoče spisati v sekundi.

Koliko je pritožb, mnenj, vprašanj, predlogov oziroma prošenj istih ljudi?

Redno dopisovanje, neutemeljeno nerganje in serijsko pritoževanje, ko nekdo pošlje po pet ali šest odzivov zapored v tednu ali dveh, poskusim zajeziti s pojasnilom, da svojega časa žal ne morem namenjati le enemu gledalcu ali poslušalcu in v nedogled odgovarjati na ponavljajoča se vprašanja. So tudi takšni, ki se zapičijo v neko podrobnost in potem do zadnje kaplje črnila vztrajajo, da imajo samo oni prav in da za prispevek, ki ga plačajo, mora obveljati njihova. Je pa takšnih bolj malo. Veliko več je takih, ki se za odgovor zahvalijo. Čeprav se s pojasnilom ne strinjajo, znajo ceniti, ker jih je nekdo vzel resno, in napišejo: »Nisem pričakoval, da se boste tako temeljito ukvarjali s tem.« Zavedam pa se, da sta takšen odprt dialog in nenehno pojasnjevanje kar veliko breme za ustvarjalce. Velikokrat so prizadeti, ko nekdo z enim zamahom, v besedi ali dveh, zradira njihov trud. Da je bilo nekaj zanič ali brez zveze ali slabo. V takšnih primerih jim vedno svetujem, naj odzivov ne jemljejo osebno, naj ne polemizirajo, ampak globoko vdahnejo in odgovorijo. Odzivi niso grožnja ali napad, so samo to, kar so: odzivi. Večkrat rečem, bodimo hvaležni zanje, ker to pomeni, da imamo pozorno občinstvo, ki nas spremlja in od javnega medija pričakuje še več in bolje. Bojmo se časov, ko odzivov ne bo, ker bi to lahko pomenilo, da so obupali, da jih pojasnilo niti ne zanima, ali pa programov RTV ne spremljajo več.   

Kakšna je struktura pritožnikov?

Iz vseh generacij so. Najmlajši je bil osnovnošolec, ki ga je zmotil napovednik za otroško oddajo, na drugi strani jih imajo tudi prek 90 let. Mlajši pošiljajo e-sporočila, starejši pokličejo ali pišejo klasična pisma. Če govorimo na splošno, bi rekla, da prevladuje starejše občinstvo. To sklepam tudi po tem, kaj jih zmoti, katere oddaje in vsebine spremljajo, ko sporočajo, kakšno glasbo in filme pogrešajo, pa tudi po tem, da jih gledajo oz. poslušajo takrat, ko so na sporedu, in ne z zamikom, prek spleta ali podkastov. Ko gre za informativne vsebine, posebej politiko, polemične in protislovne teme – tu pa se odzivajo vsi, ne glede na spol, starost ali poklic.

Kaj lahko storite, če se ljudje znotraj hiše, na katere je uperjena kritika, ne zmenijo za vaše pozive k razjasnitvi situacije?

Tu ni formalnih težav, ker morajo po pravilniku na varuhovo vprašanje odgovoriti v petih delovnih dneh, nesodelovanje bi se štelo za kršenje delovnopravnih obveznosti. Velikokrat pa me vprašajo, ali res morajo vse pojasnjevati. Seveda, jim pravim. Pred kratkim sem sodelovala na dogodku o kakovostnem evropskem novinarstvu, na katerem je belgijski kolega predlagal nov moto, in sicer da je transparentnost nova objektivnost. Ne bi se mogla bolj strinjati z njim. Ker delujemo javno in za javnost, nimamo česa skrivati. O vsem se lahko pogovarjamo. Pri tem se tudi vsi lahko česa naučimo. Naše občinstvo o tem, kako nastajajo vsebine in programi, zakaj je bila sprejeta kakšna odločitev, kakšna poklicna in etična pravila veljajo v javnem mediju, zakaj je šlo kaj narobe. Ustvarjalci pa, kakšna so pričakovanja, ali so bili razumljeni, in če ne, zakaj, kakšne posledice so imele njihove odločitve. Dobro je, če občinstvo razume, da je medijsko delo eno samo reševanje dilem: o čem poročati, kdaj in kako, s katerega zornega kota, kako pojasniti zapletene zadeve, kaj uvrstiti v program, v kateri časovni pas in tako naprej. Pri toliko vsebinah in programih, kot jih ustvari javni medij, je število dilem neskončno. Ena sama slaba odločitev ali napaka pa lahko zamaja zaupanje občinstva.  

Ali ljudje kdaj kaj tudi pohvalijo?

Tudi. Pohvale so v veliko zadoščenje vsem, ki so v službi javnosti. Je pa logično, da jih prejmem bolj malo, saj sem predvsem naslov za pritožbe. Med pohvalami jih je največ za igrane in dokumentarne oddaje – tako domače kot tuje, izobraževalne in otroške vsebine, kulturnoumetniške oddaje, poglobljene informativne programe ali projekte, radijske in televizijske. Veliko je zahval, ker je vse več televizijskih vsebin dostopnih za gluhe in slepe. Pri tem ni vse idealno, a me navdaja s ponosom, saj na tem področju javni medij z lastnim znanjem prehiteva državo. In to je le delček vsega, kar javni medijski servis ustvari za prispevek v višini 12,75 evra.

Vam je kdaj žal, da ste se odločili za to funkcijo?

So dnevi, ko si mislim, kaj mi je tega treba bilo, ampak podobna vprašanja sem si zastavljala tudi kot novinarka, urednica in vodja projektov, ker so bila tudi to zahtevna dela, polna dilem, ki človeka večinoma napolnijo, velikokrat pa tudi izčrpajo. Ko se pogovarjam z mlajšimi novinarji, jim pogosto rečem, da je za ta poklic še najmanj pomembna veščina nastopanja, pisanja in podajanja informacij, in ključna predvsem sposobnost hitrega odločanja in reševanja vsebinskih in etičnih dilem. Novinarje, ki nimajo dilem in jim je vse jasno, primerjam s tistimi, ki na najbolj zapletena vprašanja ponujajo zelo preproste odgovore. Pri takšnih je treba vselej zastriči z ušesi. V vlogi varuhinje je težko iz dneva v dan poslušati in brati pritožbe, še posebej pa tehtati med interesi posameznikov in javnim interesom, med pravicami občinstva ter medijsko neodvisnostjo in avtonomijo. Zato poiščem niše, kjer si lahko napolnim baterije. Rada grem med ljudi, v šole in knjižnice, se pogovarjam o novinarstvu in medijih, hvaležno poslušam, kako pomembno vlogo ima RTV v vsakdanjem življenju ljudi. Veliko berem in se izobražujem o tujih praksah, sodelujem v javnih dogodkih o kakovostnem novinarstvu in samoregulaciji, tudi mednarodnih, razmišljam o trajnih rešitvah in dajem pobude. Pod mojim okriljem se denimo na RTV sestaja neformalna skupina za jezikovne smernice. Iščem tudi poti sodelovanja, na primer z AKOS-om, predvsem na področju medijskega opismenjevanja občinstva, ker to res ni na zavidljivi ravni in marsikdo niti ne prepozna lažnih novic. Potem pa se čudimo, ko pride vprašanje o cepljenju, podnebnih spremembah ali tehnologiji 5G, ko ljudje bolj verjamejo govoricam na družbenih omrežjih kot stroki in znanosti, saj se jim tisto, kar so slišali tam, zdi bolj verjetno, čeprav je izmišljeno.