Notranja ministrica se je, ko je poslušala poročilo o prometni nesreči, v kateri je umrlo mlado dekle, zjokala pred kamerami. Malo je manjkalo, pa bi planil v neutolažljiv jok predsednik vlade, ko je odgovarjal novinarjem na vprašanja o letu 2010. Ko je govoril o zasebnih željah, o sreči, miru in zdravju, je goltal cmoke in le s težavo je zadrževal solze. Pa pred kratkim. Okoljskemu ministru Karlu, sicer največjemu humoristu med slovenskimi politiki, so se tresle ustnice, znamenje, da bo pravkar planil v jok, ker ga je zaskrbelo, kako prenaša gonjo proti njemu njegova družina: mama, žena in hčerka. Psa ni omenil, a gotovo je mislil tudi na njegove psihične muke. Pa se vprašam: kaj ostane ljudstvu, če jokajo že njegovi bogovi?

''Najprej sanirati, nato modernizirati,'' je rekel pred kratkim Borči in mislil pri tem na Slovenske železnice. Od leta 1961 do leta 1965 sem se vsak dan z vlakom vozil iz Metlike na novomeško Učiteljišče. Na poti, ki je trajala skoraj dve uri, sem se naspal, naučil vso snov, ki smo jo predelali prejšnji dan, pa še partijo kart smo vrgli. Od takrat se je na progi Metlika – Novo mesto spremenilo le to, da vozi skozi semiški predor dnevno manj vlakov, da potnikov v njih skoraj ni in da so lokomotive na premog zamenjale dieselske. Morebiti so drugi tudi sprevodniki, ne vem, ker se nisem peljal z vlakom že skoraj tri desetletja. Na relaciji Metlika – Novo mesto pa lahko s študijem na vlaku še vedno z malo pridnosti končate kateri koli program  v okviru vseživljenjskega učenja.

Pred ohaha leti so »kapom i šakom« delili nepovratna sredstva za ureditve sob, da bi tako povečali prenočitvene zmogljivosti dežele. Nikoli prej niti pozneje ni bilo na naših cestah toliko dragih avtomobilov. Saj štejkate, kajne? Namesto, da bi prejemniki nepovratnih sredstev uredili sobe, so  si kupili avtomobile. Nekaj podobnega se dogaja tudi danes, in sicer z denarjem za socialne pomoči. Iznajdljivci se lahko brez dela dokopljejo mesečno tudi do 1300 evrov, do sanjskega zneska velike večine delavcev, ki garajo za polovico manj. Na vprašanje, kako je to mogoče, državni voluharji odgovarjajo, da nad denarjem za socialne transferje nimajo nikakršnega pregleda. Pa še kako prav je imel Pahor, ko je rekel, da bi lahko ta država delovala tudi brez polovice državnih uslužbencev. Toda: brez katere polovice? Saj poznate zaplet, ki je nastal v angleškem parlamentu, ko je eden od parlamentarcev rekel, da je polovica poslancev neumna. Ko se je moral opravičiti, je dejal: ''Se opravičujem in trdim, da polovica našega parlamenta ni neumna.''