Na Gorjancih odprti dan Gorjanske čete
Na košenicah Gorjancev je v soboto, 8. julija, svoj odprt dan praznovalo pred petimi leti ustanovljeno Društvo Gorjanske čete. Da gre za spominsko društvo, je bilo razvidno že od same ustanovitve. Danes ima društvo nekaj deset članov, ki obujajo spomin na partizansko enoto ustanovljeno pred 75 leti z nalogo preprečiti izseljevanja, zapiranja v zapore, prisiljevanja k delu za okupatorja, obveznega služenja v okupatorjevih vojaških enotah in pobijanja brez pravne osnove, čeprav je Hitler kot Mussolini trdil, da so prebivalci, beri Slovenci, postali enakopravni državljani Nemčije in Italije. Kaj pa materni jezik, spremenjeni priimki in imena? Samo okupatorjev jezik v šolah, uradih, … Je to vse okupator spreminjal s privoljenjem ljudi. Ne!
Program dneva odprtih vrat so člani društva pripravili sami v krogu družin. Poskrbeli so za zgledno razstavo spominskega orožja, ki ga na prireditvah nosijo borci. Kar dobra polovica ima v svoji lasti orožje; nemške šarce, češke zbrojevke, italijanske puške z dolgimi cevmi in različno angleško ter rusko orožje, ki so ga partizani koristili v bojih. Da so prišli novinci do orožja, so se velikokrat morali sami potruditi v boju, se priplazili do mrtvega sovražnika in mu odvzeti orožje z municijo.
Velikokrat beremo v romanih iz tega obdobja, da so kakšen puškomitraljez ali pištolo morali prepustiti partizanskim oficirjem ali starejšim borcem in sprejeti slabši kos orožja. Spomnimo se mladinskega filma Ne joči Peter in zamenjave orožja mulovodca ter komandirja Nandeta.
Lepih zgodb je bilo moč poslušati tudi pri lovskem domu LD Orehovica, kjer je potekala slovesnost. Po prijetnem nagovoru in predstavitvi komandirja Milana Kranjca so se v program vključili tovariš Kušljan, spomeničar, udeleženec prve bitke pri Miklavžu, tovariš Rukše, ki je iz svoje bogate malhe pesmi o Gorjancih, spominih na partizanstvo in tovariše recitiral svoje pesmi. Tovariš Gorjanc je predstavil sedanji utrip spominskih društev Duletove čete, Slobodanove, Novomeške, Pod svobodnim soncem in Robkove, vse združene v Dolenjski bataljon in nasprotovanja delovanju teh spominskih čet na našem terenu, nošenju rdeče zvezde. Poudaril je, da niso to maškerade, so le spominska srečanja, ki imajo namen, ohraniti spomin na mnoge bitke z okupatorjem in ohranjanja enotnosti ljudi v prepričanju, da je bil partizanski boj potreben za ohranitev jezika, domovine in kulture.
Lepo je bilo prisluhniti partizanki Zinki, mladima Alekseju in Urbanu, ki so z recitacijami in igranjem na harmoniko med krošnje dreves na vrhu Gorjancev ponesli pesem v dolino.
Srečanje je povezoval komisar čete, tovariš Slavko, ki je vključil v program velik del rodbine Franko. Tako je bilo tudi v času odpora. V partizane so odhajali za očetom sinovi, hčerke. Veliko jih je padlo, končalo v taboriščih ali so bili pokončani kot talci.
Vedeti moramo, da je okupator le v prvih dneh delil sladkor, makarone, riž … da je kmalu začel zasliševati, zapirati, groziti. Tako Italijani kot potem Nemci so hoteli vrh Gorjancev in ravnino, na kateri je bila slovesnost, spremeniti v vojaško letališče, podobno tistemu ob Krki v Cerkljah. Partizanske enote so mu to preprečile, čeprav je v vznožju okupator opremil številne postojanke; Cerklje ob Krki, Kostanjevico, Vrhpolje, Šentjernej, Brezovico, Ratež, Brusnice, Stopiče, Suhor, Metliko …Tudi na Tolstnem vrhu. To je trajalo le nekaj dni, saj so partizani vznemirjali belogardiste ravno ob obrokih hrane, kar jih je motilo. Niso vzdržali! Raje so šli v dolino.
Vemo, da je Gorjanska četa že v samem začetku leta 1942, 30. marca, uprizorila napad na kolono italijanskih vojakov in jih pet ubila. Med njimi je bil major, kar je povzročilo nemalo strahu. Lesnopredelovalna tovarna in žaga, sta prenehali delovati. Gozdni delavci, sekači in prevozniki se niso več podali v gozdove. Partizanski komandir Črt je svoje fante spretno umikal in jih obvaroval. Že naslednji dan po bitki se je v četo priključilo novih 40 fantov. Čete so prerasle po številu in kmalu so ustanovili dolenjski bataljon in vzhodni in zahodni dolenjski odred. Okupator ni imel miru!
Tako so bili nanizani spomini na partizanska leta udeležencev shoda. Lepo je bilo poslušati in čutiti zanos pripovedovalcev. Nekaj sto udeležencev, od katerih so bile v večini dekleta in ženske, ni skrivalo rdeče zvezde v svojem lasišču, majicah, prsih.
