Konec preteklega tedna je več kot dvesto tisoč Slovencev čistilo svojo deželo. Akcijo smo poimenovali Očistimo Slovenijo v enem dnevu. Udeležili so se je tudi nekateri politiki in družno z državljani pospravili iz narave več sto ton najrazličnejših odpadkov. V Prekmurju so našli celo neeksplodirano bombo in granato iz druge svetovne vojne, sicer pa so prevladovala stara kolesa, plastenke, pločevinke, avtomobili, avtomobilske gume, pokvarjeni radijski in še v redu televizijski sprejemniki, hladilniki, štedilniki, omare, ponošene obleke, pošvedrani čevlji in podobna nesnaga. V enem dnevu so državljani pospravili več sto črnih odlagališč v gozdovih, v kraških jamah, rekah, jezerih in potokih. Predlog neodvisne skupine državljanov, da bi bilo dobro počistiti tudi poslanske klopi v državnem zboru ter pisarne na ministrstvih, kjer je preveč navlake v podobi preštevilnih državnih uslužbencev, ni naletel na politično podporo. Škoda.

Na dan vseslovenskega čiščenja pa  je veter prinesel nad našo očiščeno deželo velik oblak vulkanskega pepela z Islandije. Zaradi nevarnosti za letala so zaprli  mariborsko letališče in se tako pridružili številnim evropskim pristajalnim stezam, ki so to storile že pred dnevom ali dvema. Na tisoče potnikov je ostalo ujetih v letaliških zgradbah na evropskih letališčih in edino, kar jim je ostalo, je bila jeza, ki pa ni dosti pomagala. Evropejci smo se lahko zamislili nad nebogljenostjo, v kateri se znajdemo, ko nam zagode narava. V svoji človeški domišljavosti smo bili namreč že prepričani, da jo obvladamo, čeprav se nekje v ozadju presneto dobro zavedamo, da temu le ni tako. Vsakega toliko časa nas streznijo in prizemljijo potresi, poplave, zemeljski plazovi, orkani in ne nazadnje - bruhajoči vulkani. 

Letališko - letalski cirkus bo trajal še nekaj dni, kajti vulkan na Islandiji še kar naprej bruha. Je pravo nasprotje kranjskega Janeza, ki se mu zdi bruhanje pri visokih cenah alkohola pravo razkošje in brezglavo zapravljanje denarja. Zaprtje letališč se bi moralo zgoditi večkrat. Do veljave bi ponovno prišli vlaki, na katere se v Sloveniji spomnimo le takrat, kadar ljudje, ki z njimi gospodarijo, pridelajo milijonske izgube. Sicer pa so naše železnice z redkimi odseki tam, kjer so bile, ko je uveljavljala Marija Terezija triletno kolobarjenje. Nekdanja vladarica nekdanje kranjske dežele je bila vizionarka. Ni gradila velikih letališč, ni razmetavala denarja za nakupe Falconov, saj se je dala poučiti, da je Zemlja v notranjosti nemirna in da bo vulkanski prah v prihodnosti prikril evropsko nebo. Rekli bi, da je ljubila morje, držala pa se je kopnega.