##IMAGE-2564969##

Poletna vročina kar kliče po ohladitvi v kateri izmed slovenskih rek, a kaj, ko je primernih prostorov za skok v vodo vedno manj. Dostop do rek je namreč iz leta v leto bolj omejen, saj si številni lastniki parcele ob vodi ograjujejo in nanje postavljajo opozorilne table z napisom privatna lastnina, čeprav jim to zakonodaja izrecno prepoveduje. Zakon o vodah namreč določa, da mora lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča dopustiti vsakomur neškodljiv prehod čez svoje zemljišče do vodnega dobrega ter dopustiti njegovo splošno rabo. To pomeni, da je na priobalnem zemljišču, ki je na primer v primeru Krke od vode oddaljeno 15 metrov, izven urbanega dela pa celo 40 metrov in več, dovoljeno tudi zadrževanje in odlaganje predmetov za kopanje, če se lastniku priobalnega zemljišča s takšno rabo ne povzroča škoda.

“Čeprav je posameznik lastnik nekega zemljišča ob vodi, morajo imeti vsi ljudje omogočen dostop do rek. Če se greš torej kopat, lahko na to območje odložiš tudi obleko in brisačo in te ne sme nihče preganjati, prav tako pa nima pravice zahtevati odškodnine,” razloži Ivan Parkelj iz novomeškega Urada za upravljanje z vodami pri Agenciji za okolje.

Kljub jasni in nedvoumni zakonodaji pa Parkelj opaža povečevanje tovrstnih kršitev, kar pa odgovorni zanikajo. Nad izvajanjem zakona namreč bdi Inšpektorat RS za okolje in prostor, ki ima svojo izpostavo tudi v Novem mestu. Iz slednjega so nam v skopem sporočilu za javnost pojasnili, da Zakon o vodah v primeru postavljanja objektov in drugih ovir, ki bi preprečevale prost prehod do rek, predpisuje kazni za pravne osebe z od 4.000 do 125.000 evri, posameznike pa bo kršitev stala od 400 do 1.200 evrov.

Ne glede na zakonsko določene globe pa novomeški inšpektorji niti lani niti letos niso izrekli nobene kazni ali uvedli inšpekcijskih postopkov, saj, kot je zapisano v njihovem pisnem pojasnilu, niso prejeli tovrstnih prijav. “V preteklem in v letošnjem letu nismo ugotovili nobenega takega primera, niti o njem nismo bili obveščeni. Ob tem je treba poudariti, da zakon o vodah dopušča vsakemu le neškodljiv prehod do vode, kar pa ne vključuje tudi dostopa z vozili ali drugačnega povzročanja škode na zemljiščih z dostopanjem in uporabo površin za kopanje, igro in druge namene.”

Ravno nasprotno, da prijave so, a ni konkretnih rezultatov, pa trdijo na novomeškem Uradu za upravljanje z vodami pri Agenciji za okolje. “Letos mogoče inšpektorji res niso dobili prijav, ki bi se nanašale konkretno na ograjevanje brežin, so pa zato dobili prijave različnih drugih posegov na priobalnem pasu, katerih rezultat pa je, kot ugotavljamo, zelo jalov,” pravi Parkelj. Nekateri posamezniki so si namreč v duhu divjega kapitalizma začeli lastiti tudi obalo slovenskih rek, čeprav naj bi bile te namenjene vsem. Po besedah Parklja so se ograje ob rekah sicer pojavljale že v preteklosti, vendar pa so se jim v zadnjem času pridružile še table z napisi privatna lastnina, številni lastniki pa v priobalnem pasu izvajajo tudi posege, kot so postavljanje škarp in opornih zidov, ki jih sami ne bi smeli postavljati. “Ljudje so vedno bolj agresivni, zasebna posest je čedalje bolj pomembna in varovana, javno dobro oziroma narava pa vedno manj, in bojim se, da jo bomo začeli razprodajati,” opozarja Parkelj.

Odgovorni v državi se bodo tako verjetno prej ali slej morali odločiti, v katero smer bo šla Slovenija. Brez doslednega izvajanja zakonodaje bo ta namreč še naprej ostala mrtva črka na papirju, neoviran dostop do naših rek pa bo namenjen le redkim izbrancem.

A. Kerin