Če bi bili vi na oblasti, bi ostali popolnoma isti. Slovensko pošteni do obisti, z mislijo jasno, pametjo kmečko in zdravo, vedno odgovorni in resni, neodvisni in ponosni.

S super taktirko bi vodili dirko in pozabljene zamere bi odstranjevale ovire. Nikoli ne bi lagali, vsem bi le pomagali, dajali tistim, ki nimajo nič in jemali vsem, ki imajo preveč.

Bi delavski razred med svetnike sprejeli, politikom vsem bi plače vzeli. Ko športniki naši bi zmagovali, bi za narodne heroje jih imenovali.

Ne rdeči, ne beli, ne črni, ne roza, le modri bi misli razdeljevali. Ponoči bi vse luči ugasnili, da bi z elektriko varčevali in planet manj svetlobno onesnaževali.

Avtoceste bi že zdavnaj končali, nogometaši bi le zmagovali. Sodni izostanki bi izpuhteli, če le oblast v rokah vi bi imeli.

Vrtec in šola po meri otrok, ravno prav ustvarjalen in primerno širok. Vsem učiteljem bi zvišali plače, ukinili vse naloge domače.

Otrokom bi vero v družbo vrnili, ker vse bi popolnoma spremenili. V bolnišničnih sobah bi rože cvetele, zdravniki brenčali bi kakor čebele.

Na televiziji in radiu bi le o ljubezni peli, upokojeni bi večno živeli. In vojaki? Čemu bi jih sploh še imeli, morda le za to, da v zboru bi peli, pesmi visoke in motivacijske, kadar dobili bi tuje obiske.

Se vam morda zdijo rime preproste?! Morda, a kaj ko preprostost tako visoko se ceni, da včasih je prav nerodno še meni.