Sram me je, da sem živo bitje, ki pripada človeški rasi, in to rasi belega človeka, ki se vedno postavlja s svojimi visokimi civilizacijskimi normami. Sram me je, ker nisem nič boljši kot vsi ostali homo sapiensi, ker se obnašam kot naduti narcisek, velik strahopetec in nesposoben pajac.

O tem veliko razmišljam – tudi zaradi Romov.

Dogodki in večina komentarjev, ki so vezani na poskus prepovedi pokopa Marije Brajdič, so izraz naše kulture, naših strahov. Iz objavljenih vsebin v medijih in izrečenih besed veje duh sramote, spletkarskih izmotavanj in še kaj. Čutiti je, da se prizadeti bojijo, da bi jim nekdo nekaj vzel, za kar ocenjujejo, da je njihovo in da bi nekdo dobil tisto, kar pripada samo njim – ne pa »ciganom«, ki bi jih morali – po njihovi presoji – že zdavnaj zbrisati iz našega prostora. Sprašujem se, ali imajo tako misleči to pravico? Lepo vas prosim, kje pa živimo! Ali nismo že Evropa? Morda pa gorečneži pozabljajo, da so tudi Romi državljani naše svobodne deželice.

Nisem zagovornik nasilja, kriminala in vsega negativnega, ki ogroža mene, nas in naše premoženje. Tiste, ki to počnejo, je treba v skladu s pozitivno zakonodajo kaznovati in tudi prevzgojiti – tudi Rome, saj vendar živimo v pravni državi. Prosim vas, zakaj pa imamo državo: menda ne samo zato, da se v njej gojijo politiki in njihovi pomagači – ki jih velikokrat ulica enači z neuporabnimi, samovšečnimi, dobro plačanimi uradniki.

Ker država in odgovorne službe niso uspešne pri reševanju romske problematike, so glasniki ranjenega in nepotešenega ljudstva našli rešitev, rešitev, ki je zelo aktualna pri ljudeh, živečih blizu romskih naselij. Ti, recimo jim domoljubi, bi radi realizirali idejo o čisti rasi, ki bi bila po njihovem mnenju balzam za ranjeno ljudstvo. Verjetno jim ni znano, da je oče te metode R. Lemikin. Da jih ni sram!

Sprašujem se, ali odgovorni ne vedo, da nasprotja interesov, stopnja socialne varnosti, ekonomska neenakost in še kaj, pogojujejo nestrpnost, ki vedno načenja harmonijo bivanja v neki skupnosti. Vse oblike nasilja nad človekom in njegovim premoženjem so vedno vroč kostanj, ki ljudi razburja in dela prestrašene. Strah je strup, ki uničuje odnose. Zato pa potrebujemo pravi dialog in sprotno reševanje. Problemi naj postanejo izziv.

V letu 2007 sem izdal pesniško zbirko Romov krik, ki je bila nekakšen odziv na izkušnje iz moje poklicne dejavnosti. S to pesniško zbirko sem skušal prikazati, predvsem Slovencem, tudi drugo stran romskega življenja, ki ga največkrat nočemo videti. Romov krik je nekakšen – moj – poskus sprave, tiha želja, da si z Romi podamo roke in da na ravni enakopravnega dialoga najdemo skupno pot – pod našim skupnim svobodnim soncem.

Ne bo še kmalu. To presodite sami: za pomoč pri vaši odločitvi vam ponujam verz iz moje pesmi.

Če si Rom, si le cigan,
obeleženi, umazani pogan,
neolikani, raztrgani prosjak,
delomrznež in samo veseljak.
Če si Brajdič, si le cigan,
nasilnež in smrduh,
večno pijani potepuh.
Če si Rom, si le cigan.

Moj prijatelj, Rajko Šajnovič, bi rekel: "So pe kava keri?"

Jaz pa pravim, skušajmo se razumeti in poiščimo rešitev, zaradi katere bomo boljši in plemenitejši.

Lojze Podobnik

* Kaj se to dogaja? (dolenjska romščina)