Smrt … Nasilno protipravno dejanje ... Samomor … Skrunitev lastnega telesa ... Telesna poškodba … Zgrešen strel … Strel, namenjen ubijanju … 

To je botrovalo zadnjemu streljanju, v katerem sta kipela jeza in strah. Pravi spopad, s pravim strelnim orožjem, spopad dveh različnih interesov, spopad, kjer je moril strah in skrita zver, vklesana v človeškem telesu. Vso to nasilje je zbegalo ljudi, jih prestrašilo, toliko, da so se skrivali za zaprtimi vrati in zbegani so čakali na vsako novo informacijo. Hoteli so slišati potrditev o vzroku poboja, hoteli so nekakšno potešitev njihovi razlagi, ki je dozorela že ob prvi informaciji, ki so jo sprejeli od soseda ali medijev.

Zelo malo je bilo ljudi, ki niso verjeli v krivdo strelca, veliko je bilo ocenjevalcev, ki so našli opravičilo za storjeno dejanje. Ulica je bila besna, Romi so iskali rešitev in v svojih glavah pletli, morda tudi maščevanje. To je tista krvava zgodba, ki se zasidra v človeških glavah, to je zgodba o najbolj krutem nasilju, zgodba, v kateri ni človeškega dostojanstva, ni nikakršnih vrednot, to je tista zgodba, ko se nekdo odloči postati rabelj tujemu življenju, rabelj, ki oceni, da ima pravico vzeti materi sina, otrokom očeta …mater. 

Preberite še ...

· Gospodarstvo

Od tankerja Katina do digitalne logistike: 57 let Sermina

Groza, kaj vse nosimo v sebi. Vedno in v vsakem trenutku smo na preizkušnji, v vsakem trenutku lahko postanemo zver, ki brani svoje gnezdo, zarod ali pa kakšne zblojene interese. Vendar pa moramo vedeti, da so vsa naša dejanja odvisna od naših misli, naših prepričanj, ki so tvorci vsega dobrega in zla. Zavedati se moramo, da je naša ocena individualen pogled, ki se lahko hitro spremeni in že imamo drugačno videnje. Odvisno je predvsem od informacij in naših izkušenj, ki so temelj naših prepričanj, ki pa so seveda daleč od absolutne resnice.

V tem primeru ne gre za klasičen umor, tu gre za spopad, v katerega so vpleteni Romi s svojimi navadami in seveda, kar je najbolj pomembno, vpleteni so cigani, ki jih ljudje ne marajo, jih sovražijo in jim kdaj pa kdaj privoščijo tudi takšno zgodbo, kot se je zgodila. Razumljivo je to sovraštvo, ni pa zdravo, ker v ljudeh spodbuja nasilje, grde misli in vse vrste negativizmov, ki lahko v nekem danem trenutku hitro zanetijo iskro, povzročijo krvave madeže in novo smrt …

Prepričan sem, da bo moje pisanje naletelo na kritiko in da bo malo tistih, ki bodo odobravali takšno razmišljanje. In naj bo tako, vsakdo ima pravico do lastnega mišljenja, lastnega pogleda na nastali krvavi dogodek. Nihče od nas pa nima pravice groziti, sovražiti, kaj šele ubijati. 

Pri vsem tem niti ni pomembno, kdo in zakaj je moril. Bolj so pomembne naše misli, naše ocene, ki so popotnica za urejanje odnosov z Romi. Pomembno je, kako v sebi umiriti nacionalistične strasti, kako doseči strpnost do drugačnosti, kako nehati sovražiti in predvsem je pomembno, da najdemo pot do človečnosti.