Protestiranje je naša ustavna pravica. Nikjer v ustavi pa nisem zasledila, da je ustavno pravično tudi to, da s kamenjem ciljamo stekla na parlamentu, spuščamo živalske krike, ki bi se jih sramovali še prebivalci živalskih vrtov, ogrožamo življenja drugih … Jasno je, da se bodo na tako imenovane študentske proteste zdaj usule kritike. Povsem upravičeno. Protestniki niso dokazali svoj prav in svojo stisko, ampak predvsem to, da so svetlobna leta daleč od nekakšne povprečne zrelosti in »da ni šans«, da bi jih kdo jemal resno. Za večino sveta bi bila zgodba o tegobah študentov, ki jih je (končno) pognala na ceste, nerazumljiva. Niso se borili za boljše pogoje študija, niso so borili za več ustvarjalne svobode, za nove službe … Borili so se za svoje »malo delo«, ki jim omogoča študij in jim daje hrano, da se za propadlimi zidovi ljubljanske Cukrarne ne zlomijo od lakote in jih jetične in oslabele ne zagrebe moderna doba, s tem, da večini tistih, ki so imeli včeraj rajanje pred parlamentom, v življenju ne bo uspelo napisati niti približka verzu, ki so jih pred leti pisali golobradci. Ne vem, morda so se zgledovali po levičarskih skrajnežih v Grčiji, katerih redna zaposlitev je ta, da vsak dan stavkajo … no, to počno že leta in ne, odkar je Grčijo »potonila« na ekonomsko dno.

Tudi mi smo bili študenti. Lačni nismo bili, tako kot niso niti zdajšnji, sob v študentih ni bilo, ni bilo niti bonov in lahko si izbiral, ali boš šel študirati v Ljubljano ali v Maribor. In pika. Morda je bil dobršen del moje generacije še ostanek starih časov, ko so nas vse otroštvo prepričevali v svete reči in smo jih nekako vzeli za svoje. Zato nas je večina spoštovala avtoriteto in se nismo dovolj spraševali o tem, ali se moti. Morda to ni bilo dobro. Dejstvo pa je, da smo fakulteto končali, najbolj uspešno tisti iz obrobja Slovenije, ne iz visokih centrov meščanstva. No, vsaj pri nas je bilo tako. Ampak s statistiko se da manipulirati …

Biti študent novinarstva in ne doživljati novinarstva v praksi, je razmeroma težko. Razmere na fakulteti se pač niso mogle primerjati s tistimi v tujini. Zato smo prakso delali v »tazaresnih« medijih, česar ne obžalujem niti za trenutek. Ne preko študenta, bolj v želji, da se česa naučimo, bolj v idealih, da bomo skupaj ustvarili nekaj, na kar bomo ponosni, nekaj dobrega, novega, … ok, tudi pravičnega. Občasno so se nas usmilili s kakšnim avtorskim honorarjem. Kakšna sreča! Tudi takrat so obstajali študenti z enim staršem, študenti družin, ki so morale skromno živeti, da so lahko študirali. In da se ne zapletem v jadikovanje o tem, kako je bilo v starih časih, s čimer se bom tudi formalno uvrstila v kategorijo tastarih tečnob, ki ne opazijo, da se je svet od takrat, ko so bili študenti, precejkrat sprehodil okoli sonca, na nek način smo bili odraz časa in prostora, v katerem smo živeli in nas je oblikoval. Srečna sem, da sem že kot študentka (ne preko študentskega servisa) sodelovala v pionirski ekipi, ki je postavljala Pop tv. To ni dano mnogim. Aktivno sodelovati v času, ko se lomi staro in nastaja nekaj povsem novega, v kar smo vgrajeni. Na ta način ti nekatere stvari postanejo svete, no, nekaterim je ta beseda zoprna, na ta način je nastalo nekaj, v kar verjamem, neka vrednota, ki je ne pohodi vsaka politika, ki eksperimentira na različnih poljih.

Študentski protesti, ki smo jim bili priča, so odraz časa in družbe, v kateri živimo. Čas nezadovoljstva in občutka nemoči, ki ga lažje prenesemo, če mu narišemo obraze in pripišemo imena. Na katera pljuvamo in mečemo kamenje. Misleč, da imamo moč.