Še pred letom dni si nismo mogli predstavljati, da je našega druženja starejših lahko konec. Iznenada je zavladala panika, prišel je COVID-19 in naše življenje se je spremenilo čez noč. Nejeverno smo poslušali grozeča opozorila o zaščitnih ukrepih, o karanteni in sploh o srečevanju starih prijateljev, celo ožje družine. Okužili se boste, si slišal na vsakem koraku, virus je izredno nevaren za starejše ljudi in tudi smrtonosen. Kar naenkrat smo ostali zaprti med štiri stene, še odhod v trgovino nam je bil določen točno ob dovoljeni uri, ali pa so nam življenjske potrebščine nosili sorodniki oziroma prostovoljci. Če pa smo že šli v trgovino, smo morali uporabljati vozičke in jih moramo sedaj ponovno, da ja ne bi prestopili določene razdalje. Malo čudno izgleda, da v vozičku pelješ liter mleka in hlebec kruha. Našemljeni moramo biti z maskami, da ne bi dihali, kihali ali kašljali v drugega in ga okužili. Smešno, saj smo tudi vsa leta pri zbolevanju za gripo pazili, da v koga ne zakašljamo in dokler nismo okrevali, ostajali doma. Tudi umirali so nekateri, ki so bili hudo bolni in je virus gripe samo pospešil njihovo smrt, ni pa bil glavni krivec. Tudi roke smo si vedno umivali, to za nas ni bila nobena novost, saj smo vendar že napredovali od jamskega človeka do sedaj in poznamo prednosti umivanja, le da sedaj moramo uporabljati tudi razkužilo, ki marsikomu škodi, koža nam je že uničena od pretiranega razkuževanja.

Tudi zaradi gripe so ljudje s pridruženimi boleznimi in slabšim imunskim sistemom umirali, pa nismo nikjer v medijih zasledili število smrti in neprestanih opozoril in groženj o zaščiti. Mislim, da je vsak v sebi čutil, da je v času bolezni ostajal doma, da virusa gripe ni prenašal naokoli.

Razna društva upokojencev in starejših so malodane prazna, ljudje se bojijo kontaktov z drugimi, če pa že, mislim, da je beseda druženje izgubila svoj pomen. Če moramo biti 1,5 metra oddaljeni eden od drugega, ne smemo se rokovati, postali smo komolčarji, maske nam otežujejo dihanje, celo prepoznamo ne sogovornika in ga tudi dobro ne slišimo, nima smisla, da se sploh srečujemo. Kako naj gremo na kavico in klepet, ko pa moramo biti precej narazen, saj med nami ni več nobene pristnosti, nobenih osebnih pogovorov. Epidemija je bila sicer preklicana, toda vsi ukrepi približevanja so ostali. Tako smo starejši spet osamljeni, nimamo sogovornikov, ostajamo doma, vegetiramo in se spominjamo časov, ko smo lahko v raznih društvih spet zaživeli, se smejali in klepetali. Marsikdo je v tem času zapadel v depresijo, seveda o tem se ne govori, pa tudi k zdravniku zaradi tega nihče ne gre, že zaradi dolgih čakalnih dob ali pa od strahu, da te ne bodo jemali resno, pa še okužili bi se lahko v ambulanti. In tako si doma, obhajajo te črne misli, ne vidiš izhoda iz te situacije.

Zanimivo je, da so kar naenkrat postali ogrožena skupina otroci in mladi. Že res, da se je njim težje držati pravil o nošenju mask in tesnim stikom, pa vendar človek pomisli »čudna so pota COVIDA-19«. Pa še ena stvar nas navadne ljudi bega. Kako to, da se COVID-19 tako izogiba parlamenta, naše vlade, poslancev, čeprav opozoril o zaščiti, kot je nošenje mask, rokovanj in druženj brez predpisane razdalje 1,5 metra drug od drugega v večini primerov ne upoštevajo, čeprav so sami izdali ta varnostna opozorila?? Saj bi vendar morali biti vsem nam za zgled. No, mogoče pa so že bili cepljeni s cepivom, ki ga vsi hvalijo na vsa usta in jim virus ne more nič. Kdo ve?

Mar nam je to zares potrebno in komu naj verjamemo, saj vsak strokovnjak govori drugače, da ne omenimo vladnih znanstvenih dognanjih. Prepričujejo nas o cepivu proti temu nesrečnemu COVIDU-19 in kako se bodo morale cepiti vse ogrožene skupine. Nihče pa ne pove, kakšne bodo lahko posledice cepljenja, mogoče ne takoj, ampak ne dolgi rok, saj ni preizkušeno in kdo bo sploh primeren za to cepljenje, ali bo to rutinsko, potem pa bo statistika ugotavljala pluse in minuse.

Ne preostane nam drugega, kot da pohitimo v trgovino, nakupimo in se vrnemo domov v svojo osamo. Če pa bi že radi popili kavico, poiščimo mizico v lokalu, ki je najbolj oddaljena od ostalih ljudi in z nostalgijo na prejšnje čase posrkajmo to kavo, ki pa nima tako dobrega okusa kot včasih, ko smo jo popili v družbi. Lahko pa tudi koristimo turistični bon, katerega smo prejeli z navdušenjem, saj tako čudovitega darila nismo dobili še od nikogar, samo paziti moramo, ko gremo v bazen, da točno preračunamo razdaljo do drugega kopalca. Lahko pa ostanemo tudi v svoji sobi in se tako ognemo stiku z drugimi.