Očitno je res, da ne vemo, kje živimo, res pa je tudi, da največkrat ne vemo, kakšni so naši poslanci in kako nas usmerjajo čez naš čas, ki je vsekakor omejen na manj kot 100 let. V zadnjem času se je zgodilo kar nekaj »grešnih zadev«. Od vseh nesnag gre marsikomu na bruhanje, ne, na kozlanje – ta beseda se mi zdi bolj primerna, ker je bolj prostaška in se bolj pritiče »siledžijam«, ki so ustvarjalci onesnaževanja. Bela Ljubljana je polna pregreh, ki so v nekem zakonu označena kot grda dejanja in zaradi katerih je potrebna prevzgoja v posebnih hišah, ki pa nimajo dovolj prostora in ljudi, ki bi zapornike učili drugačnih manir. Očitno je, da imamo preveč kaznjencev. Vprašanje, ki se mi ob tem poraja, je najbrž bogokletno, saj je povezano z družbenim statusom zaprtih: sprašujem se, koliko je tistih, ki prihajajo z dna, in tistih iz višjega sloja. Besede so res bogokletne in neprimerne za pravno državo, v kateri se razvija visoka demokracija in v kateri je človek največja vrednota – saj menda smo država z visokimi moralnimi standardi. Ha, ha in še enkrat ha. 

Živimo v deželi, v kateri je denar nad pravom, nad vsemi zakoni. Denar je čudežno sredstvo, ki določa krivim nekrivdo; denar je čudežno čistilno sredstvo, ki bogatega krivca opere vseh nečistoč in mu daje elan za še nadaljnje pregrehe. Denar dviguje samozavest, dela nekatere nezmotljive in predvsem poštene – to velja največkrat za politikarje in tako imenovane gospode na visokih položajih. Denar je res več kot vladar!  

Res je, rabimo veliko čistilno akcijo, s katero bomo pospravili vso nesnago, ki kazi našo alpsko deželo, rabimo močno ljudstvo, da bo iz vseh por političnega zakulisja izvleklo zakoreninjene onesnaževalce demokracije, tatove narodnega bogastva in goljufe, ki z nasladnimi obljubami zavajajo množice in si tako pridobivajo točke na lestvicah priljubljenosti. Hude besede. Pa kaj? Ali ni dovolj hudo, da prijatelj grozi prijatelju s pobojem otrok, cele družine. Groza me je, ko pomislim na takšne ljudi in ne morem verjeti, da je to lahko moj sosed, prijateljev znanec ali celo ženin poslovni partner. Ali je mogoče, da človek v sebi skriva takšno nasilje, zlobo … in to samo zaradi nekakšnega denarja … ali je mogoče, da človek zaradi neporavnanih računov postane takšna zver.  

Ko razmišljam o takšnih krvoločnežih in njihovih podlih dejanjih, se spomnim učbenika, v katerem sem prebral, da je v nekem davnem času živel babilonski kralj Hamurabi, ki je bil sila pameten mož in katerega so se takratni kriminalci zelo bali, predvsem pa so se bali kazni iz njegovega kazenskega zakonika. Hvala bogu, danes so drugi časi in seveda so tudi drugačne kazni, če do njih sploh pride. V današnjem času je denar tisti sodnik, ki določa krivdo, advokati pa so njegovi pomagači, ki v sodnih procesih iščejo le napake in napakice, ne pa resnice. Vsi ostali udeleženci sodnega postopka so le uradniki, ki delajo v ustanovah, kje že leta in leta bolehajo zaradi kroničnega pomanjkana denarja. Pa smo spet pri denarju: denar je vsega kriv, denar je menda res sveta vladar … Morda pa se v NAS skriva bolj poštena rešitev.