A. K., arhiv DL

A. K., arhiv DL

Ko so novinarji zunanjega ministra Erjavca konfrontirali z nedopustno izjavo ruskega ambasadorja v Sloveniji, ki je v predvolilnem času hvalil stranko DESUS in Erjavca, se minister ni izmikal, ampak je prešel v napad. Izjavil je, da »bodo Sloveniji pri gradnji druge jedrske elektrarne v Krškem še kako koristili dobri odnosi z Rusijo«. S tem je kot prvi slovenski vladni politik propagiral ekološko in ekonomsko povsem neopravičljivo in nepotrebno gradnjo druge nuklearke v Sloveniji. Prav je, da Desusovi volilci Erjavca na bližnjih volitvah podučijo, kaj je jedrska energija, ker tega očitno ne ve.

Projedrsko lobirajoči slovenski politiki večinoma radi skrivajo svoje mnenje o gradnji drugega bloka NEK pred javnostjo, ker vedo, da javnost ni pozabila nesreč v Černobilu in v Fukušimi in da večinsko zavrača jedrsko energijo. Zato se po tej Erjavčevi izjavi Desusovi volilci morajo zamisliti, ali so še pripravljeni voliti Erjavca, ki ga bolj veseli gradnja druge jedrske elektrarne v Krškem kot pa da bi ga zanimale njihove nizke pokojnine, ki ob letošnji 5% rasti BDP daleč zaostajajo za rastjo BDP in produktivnosti.

Medtem ko v sosednji Avstriji proslavljajo 40 let od uspešnega referenduma, s katerim so zaprli jedrsko elektrarno Zwentendorf pri Dunaju, je Drnovšek v Sloveniji leta 1995 zadnji večer pred sprejemom zakona o referendumu za zaprtje NEK, za katerega je bil prepričan, da bo večina prebivalcev glasovala za zaprtje, ves večer klical po telefonu svoje »liberalne« poslance in jih prepričeval in jim grozil, da so v zadnjem trenutku zrušili svoj lastni vloženi predlog. Drnovšek je s tem in z mnogimi drugimi dejanji rušil demokratično kulturo v Sloveniji, tako kot jo danes hromi Erjavec.

Podporo pa mu dajejo kvazi strokovnjaki za jedrsko energijo, kakršen je nekdanji direktor Tomaž Žagar, ki kroži med ARAOm in GEN-om in ki je imel nedavno »strokovno« predavanje v Krškem, kako je jedrska energija nizkoogljična, 'energija prihodnosti', kakšen je napredek pri recikliranju visoko radioaktivnega goriva, torej raznih čudes, za katerih uresničitev ni nobenega dokaza.

Jedrska energija ni niti nizkoogljična: ker je za kopanje urana v dnevnih in podzemnih kopih potrebno veliko energije, hkrati pa se sprošča ogromno toplogrednega plina CO2, in tudi pri bogatenju uranove rude so potrebno vrtenje deset tisočev centrifug, ki trošijo ogromno energije. Hkrati pa je uran fosilno gorivo kot premog ali nafta, z pomembno razliko, da je gorivo po uporabi radioaktivno milijon let in bo tako rekoč za vselej s svojim rakotvornim sevanjem ogrožalo prihodnje generacije in vso živo naravo.

Jedrska energija tudi ni del rešitve glede podnebnih sprememb, ker je pridobivanje obogatenega urana z kopanjem uranove rude, mletjem te rude v tisočih drobilcih rude in s centrifugiranjem v deset tisočih centrifugah izredno energetsko intenzivno in ustvarja velikanske količine toplogrednih plinov.

Slovenija še vedno ni rešila problema lastnih jedrskih odpadkov. Občani v prizadetih in nelegalno prijavljenih občinah so pred leti odločno zavrnili lokacije odlagališč na svojih območjih; razen v Krškem. Zato bodo od slej vsi jedrski objekti morali biti koncentrirani v Krškem, kar sploh ni tehnično in ne varnostno ugodno za Krško.

Evropa in ZDA sta se obrnili vstran od jedrske energije, ki je zastarela, rizična in pred teroristi ranljiva tehnologija.

Jedrske objekte gradijo zlasti tiste države v razvoju (Indija, Kitajska, Pakistan, Iran), ki želijo razvijati tudi vojaške jedrske programe, čeprav jim sporazum o neširjenju jedrskega orožja to prepoveduje; Slovenija verjetno nima nobenih interesov za razvoj jedrskih vojaških programov.

V Sloveniji zaradi NEK in varljivega vtisa o izobilju energije ni prišlo do potrebnega uveljavljanja obnovljivih virov energije v zadnjih 15 letih, država ni dovolj podprla varčevanja z energijo in boljšega izoliranje stavb, ne subvencionira uporabe sončne energije, energijo vetra in geotermalno energijo. Ministrstvi za infrastrukrturo in gospodarstvo naj raje razmišljata o ustrezni podpori energetskemu razvoju na teh področjih, kvalitetni vsebini predloga Energetskega koncepta Slovenije - EKS , ne pa nuklearni energiji.

V Sloveniji so nekatere maloštevilčne in marginalne naravovarstvene skupine s pomočjo medijev želele začasno zaustaviti vsakršen napredek na področju uveljavljanja vetrne energije ter s tem enostransko ustaviti nacionalni razvoj rabe vetrne energije, čeprav vetrna in sončna energija ne pomeni grožnje kasnejšim generacijam in je ob primerni rabi okoljsko sprejemljiva.

Problem z jedrsko energijo je, da obstajata zgolj dva relevantna prodajalca jedrskih elektrarn, ki imata kapacitete za gradnjo v večjem obsegu. Ruski Rosatom in Kitajci. Vendar Kitajci nimajo izkušenj pri gradnji in delovanju jedrskih elektrarn, ki bi zagotavljale dolgoročno kvaliteto novih jedrskih central. Ameriški Westinghouse, ki je zgradil tudi JE Krško, je bankrotiral že leta 1990, torej manj kot 10 let po zagonu krške nuklearke. Podobno je s francosko Arevo, ki je po ogromnih težavah pri gradnji v finskem Oukiloutu III pred stečajem, tako da v zahodnih industrijskih državah ni nobenega podjetja, ki bi imelo tradicijo in izkušnje z gradnjo jedrskih elektrarn. Westinghouse je kupila japonska Toshiba, ki je z nesrečo v Fukušimi izgubila vso kredibilnost in finančno trdnost. Zdaj je nekdanji Westinghouse v lasti ameriškega hedge fonda, kar je najslabša opcija glede lastnika. Hedge fondi raztrgajo premoženje in ga prodajajo po kosih za največji možni dobiček brez vsakega upoštevanja interesa prihodnjih generacij za trajnost investicij.

Rusija kot najbolj verjetni in usposobljeni prodajalec jedrskih elektrarn, tudi eventuelne NEK 2, ima neugodno zgodovino glede prikrivanja jedrskih nesreč in zavajanja kupcev jedrskih elektrarn in svetovne javnosti. Rusi so najprej zanikali katastrofo leta 1957 v Kištimu (Kyshtym), 1986 v Černobilu in poznejšo kontaminacijo v Majaku. Njihovemu podjetju Rosatom v primeru nesreč ni mogoče zaupati, ker so šele po neizpodbitnih dokazih iz tujine priznali vse te jedrske nesreče.

To velja tudi za sistem informiranja IAEA (atomske agencije za jedrsko energijo pri združenih narodih), ki ne upošteva dejanske politike transparentnosti in obveščanja javnosti po načelih Arhuške konvencije.

Tako na primer IAEA na svojih spletnih straneh ni objavila neugodnih poročil dveh svojih lastnih inšpektorjev o pomanjkljivostih v zvezi z gradnjo odlagališča za srednje in nizko radioaktivne odpadke v Krškem. (Pacovsky, J. (IAEA) (2011). End of Mission Report on »LILW Repository Mission 2 – Presentation of Results«, 2011-01-18 to 2011-01-20, IAEA-TCR-05859. Chaplow, Robert, IAEA (2011) a:, End of mission report on »LILW Repository Mission 2 – Presentation of Results 3«, 2011-01-18 to 2011-01-20, (IAEA-TCR-05872), Developing a New Iteration of Decommissioning, Spent Fuel and Low and Intermediate Level Waste Management Programmes for the Krško Nuclear Power Plant«, p. 4.).

Ekološki pozdrav!