Končno zadoščenje!

Po vseh letih stotih, tisočih, stotisočih kilometrih popolna moralna zmaga!

Dokaz, da sem razmišljala v pravi smeri.

Prižgem radio in poslušam novico o otvoritvi nekajkilometrskega odseka avtoceste. Zmaga. Po nekaj letih nam je uspelo. Brez bratstva in solidarnosti, brez delovnih brigad, vendar pa z brigadami tovornjakov, delavcev, strojev in panojev, ki se  - zanimivo - pojavljajo na vseh gradbiščih po Sloveniji. Te brigade sicer ne delajo zastonj, kje pa, njihovo delo se draži vzporedno s časom gradnje. Skratka, imamo novih nekaj kilometrov avtoceste, ki ga po predpisih prevozim v treh minutah.

„Kdor z malim ni zadovoljen, si velikega ne zasluži," si rečem v znamenitem slovenskem slogu, polnem skromnosti, varčnosti in pridnosti.

A glej ga, zlomka! Že čez nekaj dni se potim za naloženimi tovornjaki, pozabljam, da sem lahko strpna, vzdihujem in „bentim". Prehitevalni pas je zaprt in razjarjeno vdihujem opojnosti izpušne cevi vozila pred mano. Komaj so cesto odprli, so jo že zaprli!  Pa ne za uro, dve, popoldne, dan, tri, pet...  Ne, iz meni popolnoma neznanega razloga je zaprta nadaljnjih nekaj tednov.

Priznam, da matematika ni bila nikoli moj najljubši predmet, še najbolj sem „blestela" v logiki, zato se ne dam! Ni logično, da cesto takoj po odprtju zaprejo!

In res - popraviti bodo morali predor Trojane, ker je vozišče tako spolzko, da ob dežju skozi to luknjo v hribu lahko vozite le 60 kilometrov na uro. Potem šok - DARS in izvajalec si bosta delila stroške.

HALO?!

Ko kupim aparat, ki ima garancijo, si pa s proizvajalcem res ne bom delila stroškov, če ne bo delal.

OLAJŠANJE!

Ne bo plačal DARS. Nekomu se je vendarle zdelo, da je tako logično!

Pa še ni dovolj - že zdaj vedo, da bodo morali odsek prekmurske avtoceste kmalu po odprtju obnoviti. Ker so se malce zmotili o številu avtomobilov in tovornjakov. Računali so, da jih bo manj. Seveda, to je vendar logično! Promet na cestah je v upadanju, kajne?! Vsi se raje vozimo z vlaki in helikopterji, nekateri z letali potujejo iz Murske Sobote na študij v Ljubljano, robo s tovornjakov pa bodo po novem raje prevažali s splavi po Muri.

Nimam pojma o gradnji avtocest, ne vem ravno veliko o politiki gradnje avtocest (hm, le kdo ve?), nisem strokovnjak za drsnost asfalta, ampak vseeno se mi ne zdi logično, da imamo z avtocestnim križem toliko križev.

Potem se peljem po sosednji državi in vsako poletje me štiripasovnica pripelje globlje v njeno središče. Če se izognem nelogiki enojne luknje skozi zloglasne tunele, ki povzročajo kilometrske zastoje, se mi zdi, da je dan kljub temu, da sem skoraj ves dan prilepljena na sedež avtomobila, lep.

Au, za kazen me je presekalo v križu!

Morda zato, ker so me toliko let tresle asfaltne plošče moje ceste do vsakdanjega kruha, morda zato, ker se tako razburjam, morda za to, ker tudi pozimi ne maram nositi spodnje majice, morda zato, ker se prevečkrat sklonim oziroma morda zato, ker se premalokrat upognem.