V tednu mobilnosti naj bi pustili pri miru svoje avtomobile in bi se podali v svet peš, s kolesi, z javnimi prevoznimi sredstvi, z rolerji, s konjskimi ali oslovskimi vpregami, skratka: bolj ali manj na lastni pogon. Tako naj bi vsaj malo prispevali k razbremenitvi z izpušnimi plini utrujene narave, morda pa bi zadeva delovala celo tako, da bi ponovno opazili drug drugega. Saj veste: drvimo, hitimo, celo zatemniti si damo avtomobilske šipe, da nas ne bi kdo videl in nas morda prepoznal za volanom. Avtomobili so postali del nas, brez njih se počutimo uboge, počasne, prikovane, prizadete, nesposobne, domala invalide. Ne ve se točno, kdo pri zadevi upravlja: ali mi avtomobile ali oni nas. V tednu mobilnosti naj bi se ponovno zavedli, da imamo noge, ki nas lahko ponesejo daleč, pa čeprav počasi. Znova naj bi odkrili svoje mesto, skrivne in lepe kotičke, ki jih med drvenjem z avtomobilom niti ne opazimo več. Med hojo bi morda srečali znanca, za katerega smo menili, da ga je že davno poklicala k sebi Matilda ali znanko, s katero smo si imeli nekdaj reči kaj več, kot le: »Kako si kaj?« Naši lepi slovenski kraji naj bi se za dan ali dva rešili pločevine, ki kazi stara mestna jedra, saj so avtomobili parkirani že povsod, tudi po parkovnih površinah. V tednu mobilnosti bi morda dobili navdih mestni gospodarji in bi se na sejah občinskih svetov odločili zapreti predel mesta za promet z avtomobili.

Prejšnji teden sem dvakrat po dve uri sedel kot prikovan na sedežu v avtomobilu. In to na hitri cesti Ljubljana - Zagreb. Prvič nekaj kilometrov pred Otočcem, drugič pa na višnjegorskem klancu. Mojo mobilnost sta prekinili avtomobilski nesreči. V kratkem času se je nabrala nekajkilometrska kolona živčnih šoferjev. Najprej na voznem pasu, nato na prehitevalnem in končno še na odstavnem. In ko smo po dveh urah čakanja le krenili, se je pokazala naša šoferska kultura. Skozi ozek pas, ki je bil na kraju nesreče prevozen in primeren le za enega, smo se hoteli hkrati zriniti eden z voznega, eden s prehitevalnega pa še eden z odstavnega pasu. Ker to seveda ni šlo, smo se pričeli pogovarjati z mednarodnim jezikom. Drug drugemu so kazali sredince. Tisti s prehitevalnega pasu je kazal sredinec onemu z voznega pasu, oni z voznega pasu je kazal sredinec tistemu z odstavnega pasu, tisti z odstavnega pasu pa je kazal sredinec onemu z voznega in tistemu s prehitevalnega pasu. Voznik na prehitevalnem pasu je mislil, da sta bebca onadva z voznega in z odstavnega pasu, šofer na voznem pasu je bil prepričan, da ima opravka z debilima na prehitevalnem oziroma odstavnem pasu, upravljalec volana na odstavnem pasu pa bi dal roko v ogenj, da sta kupila šoferski izpit šofer na voznem in šofer na prehitevalnem pasu. Malo je manjkalo, da se kolone niso ustavile in da ni pričela delovati nebesedna komunikacija. Rokavov ne bi bilo treba zavihati, saj je bilo dovolj toplo, da smo se po polžje premikali, oblečeni v srajce s kratkimi rokavi. Brez nadzora policije bi zapele pesti, saj modrih angelov ni bilo nikjer, če odmislim prisotnost policajev v besedah radijskega napovedovalca, ki je debeli dve uri ponavljal, da policija sporoča, kako bodo posledice nesreče odstranjene v pol ure in bo hitra cesta normalno prevozna v obe smeri. Mobilna torej.

Prav zaradi omenjenih prometnih nesreč in dvakratnega čakanja po dve uri na hitri cesti Ljubljana - Zagreb se še veliko resneje zavedam, kaj je to mobilnost in teden mobilnosti iz srca pozdravljam.