##IMAGE-4015066##

1. januar je v naši zavesti zasidran kot nova zgodba. Za naše prednike je bil to poseben dan – drugi sveti večer, poln raznih šeg in navad, ritualov in obredov. V zahvalo za prejete darove in vse dobro so tako člani družine največkrat skupaj zmolili nekaj očenašev in se obenem božji naklonjenosti priporočili tudi v novem letu. Ponovili so tudi druge obrede svetega (božičnega) večera: ob mraku so pokropili in pokadili bivanjske prostore, gospodarska poslopja, marsikje tudi polja in vinograde. S tem so prostore najprej očistili – ne le simbolno, ampak z dimom oziroma kadilom tudi povsem materialno – in tako iz njih odstranili vse staro, razpadajoče in nepotrebno, novemu pa naredili prostor.

Da pa novo leto lahko pride, mu je bilo treba kazati pot, jo razsvetliti, med drugim tudi tako, da so po hišah čez noč luči puščali prižgane. Kot je namreč sveta noč pred božičem čudežna oziroma noč, v kateri je bolj verjetno, da se dogodi vse, kar ob običajnih dnevih ni tako pogosto, tako je veljalo tudi za noč pred novim letom.

Naj leto 2023 zaključim še z eno mislijo: Na svet pridemo brez obleke in s sveta gremo brez obleke. Prvič v življenju nas umije nekdo drug in zadnjič v življenju nas umije nekdo drug. Na svet pridemo brez vsega in s sveta gremo brez vsega.

Prehod iz starega leta v novo je zato pravi trenutek za analize življenjskih navad in načrtov, kaj bi bilo dobro popraviti in kaj bi v novem letu radi doživeli.

Srečno 2024!