STA

##IMAGE-4025714##

Na nebu se zbirajo težki svinčeni oblaki, svetlobe je vedno manj. Naenkrat prične deževati in dež lije kakor iz škafa, ne neha in ne neha. Višina rek in potokov vidno narašča, voda dere in s seboj nosi vse, kar ji je na poti. Plavajo veje, cela drevesa in vse, kar je voda na svoji uničevalni poti nabrala. Žalosten pogled, še posebno, ker so polovico tega smeti, ki jih je odvržene našla v gozdovih, na travnikih in poljih. Vsako smet je težko odvreči v zabojnik, saj bi se utrudili ... Pa kaj bi drugega pričakovali, saj smo vendar civilizirani.

Zemlja je premočena, plazovi so zaprli ceste in kar je najhuje, ogrožajo ljudi in njihova premoženja. Grmenje s svojim oglušujočim zvokom, bleščeče strele, ki podirajo drevesa kako lutke, njihova bleščava slepi ljudi, ogromne gmote blata, ki se valijo po hribu navzdol in pod seboj pokopljejo cele hiše. Leta garanja nosi deroča voda, hiše vrtinči, dokler jih končno s svojim neobvladljivim apetitom cele ne požre. Od daleč z grozo v očeh stojijo ljudje, čuje se jok, kričanje nemoči, hlipanje ob misli, kam boš dal otroke.

Tulijo sirene, hitijo reševalna vozila, odvažajo poškodovance, gasilci neutrudno poskušajo speljati deročo vodo mimo hiš, rešujejo osebe, ki so še ostale v podirajočih se hišah, tolažijo jokajoče otroke. Apokalipsa, nekdo nas kaznuje, nekdo je krivec tega, ne valimo katastrofe samo na vreme, tudi sami smo krivi, nismo znali spoštovati narave, pa se nam maščuje.

Pri vsakih volitvah kandidati za razne položaje obljubljajo nebesa, vendar to traja že celo večnost, vedno so to samo mrtve črke na papirju, odloženem v najtemnejši kot predala. Ob koncu mandata, ko ni narejenega nič, pa so vedno iste besede, ''zmanjkalo je časa'', ali pa, ''zmanjkalo je denarja, nismo mi krivi.'' In to gre iz leta v leto. Ljudje pa ostajajo brez domov, ja, kredite imajo še naprej, samo nimajo kje spati, se umiti in si skuhati skromno kosilo.

Gasilci pa hitijo reševati premoženje in življenja, doma pa jim medtem deroča voda odnaša vse. To je srčnost, to je empatija, to so ljudje z zlatim srcem.

Piše v Bibliji, da bo prišel čas Apokalipse, prijahali bodo štirje jezdeci, ki bodo nadloge dali ljudem. Prvi jezdec bo na belem konju – slavil bo tekmovalnost, zmago, drugi na rdečem – vojna bo povsod, tretji na črnem – lakoto in bolezni bo imel s seboj, in četrti na mrtvaško belem – smrt bo kosila vsevprek. Malo fantazije in lahko si razložimo vse nadloge. Mogoče pa je tisti, ki je to prerokoval in napisal, imel celo prav.

Skrajni čas je, da zaščitimo življenja in imetja ljudi, brez izgovorov, da ni denarja, za vse neumnosti, ki jih delamo, pa ga je dovolj. Mogoče pa bi morala vsem politikom deroča voda odnesti hiše, plazovi pa jih pokopati.

Ne bi bili več priča, kako se vali premočena zemlja, smrdeče lepljivo blato, ki požre vse in ne ostane za teboj nobena sled. Imaš zlepljena pljuča, oči, zapira ti grlo, napolni ti vse pore in te duši. Glasu, ki bi klical na pomoč, pa več ni.

Traja in traja dneve in noči, končno svinčeni oblak izgine, sončni žarek posije na lutko, ki štrli iz blata, in pomisliš, ali je to lutka za igro ali človek za pokop ...