Arhiv Lokalno.si

M. L. S.

Z odkritjem spomenika slovenskemu urarju in vurmoharjem Osilniške doline so se nedavno v Bosljivi Loki pri Osilnici poklonili spominu na dolgoletno tradicijo vurmoharstva v Osilniški dolini in njen prispevek h tehnični kulturi Slovenije. »Gre za fenomen, ki ga morda pozna samo še Švica, ki je na splošno znana kot dežela urarjev,« je povedal domačin, urar Jože Rugole.

V manj kot 100 letih pred drugo svetovno vojno je živelo v vaseh od Rak do Ribjeka na slovenski strani Kolpe in od Kužlja do Zakrajca na hrvaški, okoli 500 do 600 ljudi, od katerih pa je bilo v približno treh generacijah več kot 150 samoukih urarjev ali vurmoharjev, kot so jim rekli po domači izpeljanki nemške besede »uhr macher« za urarja. »Beseda urar pomeni strokovnjaka, ki se je profesionalno izučil urarskega poklica in opravil pomočniški in mojstrski izpit, vurmohar pa je bil urar samouk, ki se je izpopolnil za popravilo navadnih stenskih ur, budilk in večjih hišnih ur brez formalne strokovne pomoči,« je Rugole pojasnil razliko med urarji in vurmoharji, med katerimi pa je bilo kar nekaj zelo nadarjenih mehanikov, ki so se tako izpopolnili, da so opravili mojstrski izpit in postali profesionalni urarji.

Samo Bosljiva Loka z okoliškimi vasmi je tako denimo, kljub majhnemu številu prebivalcev, k urarski stroki v Sloveniji prispevala kar 40 do 50 profesionalnih urarjev, ki so delovali po letu 1920. Kako velika števila je to, govori podatek, da je bilo leta 1995 v Sloveniji registriranih 134 urarjev. Med njimi je bilo tudi nekaj žensk, saj so se na pobudo staršev za urarski poklic izučila tudi nekatera dekleta. Pismena dokumentacija o začetkih vurmoharstva v osilniški dolini ne obstaja, na podlagi ohranjenega ustnega izročila po pripovedovanju vurmoharjev iz druge polovice 19. stoletja, pa se bil začetnik sprva prodaje, nato pa predvsem popravila ur, mož iz vasi Rake, ki je bil v Bosljivi Loki znan kot »rački boter«.

Ta naj bi namreč v Bosljivi Loki najel mlade fante, da bi po Slavoniji, Bački, Banatu in Sremu prodajali ure na enak način, kot so to takrat delali po Nemčiji in ostali Evropi. Vsako prodano stensko uro, ki so ji po začetkih serijske proizvodnje v začetku 19. stoletja v mestu Schotten v Nemčiji, pri nas nadeli ime »šutarca«, je bilo namreč potrebno pritrditi na zid, obesiti nihalo in uteži, uravnati njen hod in bitje, novemu lastniku pa tudi povedati, kako naj z njo ravna. Ker je bila ura z lesenim ohišjem in medeninastimi kolesi, ki je bila namenjena podeželskemu prebivalstvu, poceni in tako dostopna vsakemu kmetu, je bilo čez čas na podeželju težko najti hišo brez takšne ure. To ter dejstvo, da je bilo mehanično napravo potrebno sčasoma tudi popraviti, pa je botrovalo, da so fantje, ki so ure sprva prodajali, izkoristili priložnost za zaslužek s popravljanjem ur.

Zahvaljujoč tako sreči, kot tudi potrpežljivemu raziskovanju po cerkvenih knjigah in pri potomcih nekdanjih vaščanov Rak, vasice na robu kočevske planote, nedaleč od Srobotnika, so uspeli s precejšnjo gotovostjo ugotoviti, kdo je bil »rački boter«, pri tem pa so našli tudi enega njegovih potomcev, Jožeta Račkita. Ta je danes poklicni urar, kar pa samo še potrjuje, da se je vurmoharstvo oziroma urarstvo v deželi Petra Klepca prenašalo iz roda v rod in se kot takšno ohranilo vse tja do leta 1960, ko sta še zadnja dva vurmohraja sledila večini, ki je tem opravilom prenehala že pred začetkom druge svetovne vojne.

Mojca Leskovšek-Svete

Članek je bil objavljen v 25. številki Dolenjskega lista, 24. junija 2010.