Komaj čakam na pomlad. Na regrat v solati s kuhanim jajčkom. Na vrnitev lastovk. Na zvončke in trobentice, mačice, vijolice. Na pomladansko utrujenost in na božanje sončnih žarkov. A pomlad 2010 bo po napovedih prerodna. Razsvetljenska, kajti zgodila se bo druga pomlad. Naščuvani ljudje bodo hodili po ulicah, njihovi obrazi bodo zelo jezni in razočarani. Zahtevali bodo spremembe. Pod okriljem starih lastovk, pod vodstvom izpetih škorcev in pod taktirko iztrošenih štorkelj. Iz varnih gnezd bodo prepodili ščinkavce, vrane, prepelice in drugo pernato golazen, ki ne zna drugega kot krakati, žreti in delati škodo. Nakar bo zavladala v deželi blaginja, laži bo pregnala resnica, enakost bo tako enaka, da bo težko ločiti, kdo je komu enak.

Kaj si lahko človek sploh še želi? Morda  stanovitno vreme, lepo in pridno ženo ter mir. Se pravi, da ne bi bilo vojne. Če pa bi že bila, da se grozote ne bi dogajale prav v naši vasi. Na našem dvorišču. V naši kuhinji, dnevni sobi ali spalnici. Saj veste: smo v obdobju, ko vidi vsak le sebe. Bolj nas razljuti podelitev priznanja človeku, ki je bil v prejšnjem sistemu packa, kot packarije, ki jih počnejo v zdravstveni zbornici s staršema, ki bi rada dokazala, da je bil njun sin napačno zdravljen. Da sploh ni bil zdravljen. Da je zaradi neznanja in malomarnosti zdravnice umrl.

Po vseh večjih evropskih mestih so se te dni valile množice ljudi, ki so zahtevali, naj svetovni voditelji že kaj obvezujočega sklenejo, da bi zaustavili grozeče podnebne spremembe. Pri nas kakšnih večjih protestov ni bilo, kajti svetovni problemi niso naši problemi. Mi imamo dovolj svojih. Mi imamo Kmetijo slavnih, imamo DESUS, šentviški predor in imeli smo sejem seksualnih pripomočkov v Celju. Z namenom, da se bomo med seboj še bolj kot doslej. Kajti ni ga bolj veselega človeka od Kranjca, ki je pošteno nategnil Kranjca.

Sicer pa decembra okrog nas na tisoče lučk. Da bi ustvarile svetlobo, ki jo pogrešamo v sebi. Manjka nam svetlobe. Ne tiste zunanje, pač pa tiste notranje. Ni nekega posebnega vzdušja, zadržanega pričakovanja, ki ponavadi izbruhne v veselem decembru, da je potem čustva težko krotiti. Ne nazadnje, česa pa naj se veselimo? Črnih napovedi, da bo brezposelnost še rasla? Napovedanih zdravstvenih, upokojenskih in drugih reform, ki ne obetajo nič dobrega? Naj bomo veseli, ker bomo leto dni starejši?

Zakaj pa ne? Staranje je pri nas morda še edina kategorija, na katero nimajo politiki niti najmanjšega vpliva. Če bi ga imeli, bi proces staranja pospešili od trenutka upokojitve. Saj veste: po njihovem upokojenci niso nič drugega kot strošek v državnem proračunu in čim manj jih bo, lepše bodo pomladi.