Andrej Oton Župančič – Bač, AOŽ, patofiziolog, antropolog, naravovarstvenik
Rojen 27. januarja 1916 v Ljubljani, umrl 3. decembra 2007 v Ljubljani

Andrej Oton Župančič - Bač ali AOŽ se je rodil kot drugi otrok Otona in Ani (rojena Kessler). Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, medicino pa je študiral v Ljubljani, Pragi in Beogradu, kjer je leta 1940 diplomiral. Zaposlil se je kot asistent na Inštitutu za fiziologijo Medicinske fakultete v Ljubljani. S kapitulacijo Jugoslavije se je vključil v odpor in zagotavljal zdravniško pomoč in sanitetni material za aktiviste in partizane. A ko je postalo v Ljubljani prenevarno, je v začetku leta 1942 odšel v partizane.

Kot zdravnik je delal v različnih partizanskih bolnišnicah na Kočevskem. Pri zdravljenju je dosledno spoštoval Hipokratovo prisego in pomagal ranjenim partizanom, a tudi ranjenim okupatorjem in domobrancem. To se mu je hudo maščevalo, saj je eden ozdravljenih ranjencev - Kočevski Nemec po odpustu izdal lokacijo bolnišnice, ki jo je nemška vojska nato požgala, ob tem pa pobila vse oskrbovance v njej. Od leta 1944 je delal v bolnišnici v italijanskem Bariju kamor so z zračnim mostom iz Bele krajine vozili ranjence na svobodno italijansko ozemlje. Sestra Jasna (pozneje zdravnica, poročena Kmet) je kot bolničarka - prekinila je študij medicine in odšla v partizane – pripravljala ranjence pred poletom. Demobilizacijo je konec leta 1945 dočakal v sanitetni upravi Vrhovnega štaba JLA. Brata Marka so Italijani internirali v taborišče Gonars, a je bil po intervenciji pesnika Luigia Salvinija (pred vojno tudi diplomat v Beogradu in Zagrebu) hitro izpuščen. Po kapitulaciji Italije so ga Nemci najprej zaprli v Ljubljani, nato pa v Dachau.

Andrej se je po koncu vojne vrnil v Ljubljano in na Medicinski fakulteti obnovil delovanje Patofiziološkega inštituta. Leta 1966 je postal redni profesor, leta 1969 je organiziral podiplomski študij na medicinski fakulteti in 1973. se je upokojil. Od leta 1955 je bil honorarni sodelavec Slovenske akademije znanosti in umetnosti - leta 1964 je bil izvoljen za dopisnega in 1970 še za rednega člana SAZU. V letih 1987−1999 je bil upravnik Družbeno-medicinskega inštituta ZRC SAZU. Po vojni so njegovi kolegi na fakulteti zamenjali njegovo partizansko ime Bač z vzdevkom AOŽ.

Kot raziskovalec se je 1965 udeležil Jugoslovanske alpinistične himalajske odprave JAHO II. Ob obisku pragozda Venezuele 1968 je posnel zanimiv material na 8 mm kamero, kar ga je zelo navdušilo in se je pridružil mednarodnemu projektu Amazonas v letih 1975-1977. Ob Gornjem Orinoku v Venezueli so preučevali odnos avtohtonih prebivalcev do pragozda ter o tem na 16 mm film posneli serijo dokumentarcev za ljubljansko in venezuelsko televizijo: »Iz tropskega deževnega gozda«. Filmi so bili prvič predvajani leta 1978. Eden od biografov AOŽ je o tej ekspediciji zapisal tudi zanimivost, da je poleg obilice znanstvenega materiala iz Venezuele na svoj dom v Ljubljano pripeljal tudi venezuelsko lepotico (v Ljubljani nato delala tudi kot prevajalka) in se kasneje z njo poročil.

Prof. Župančič je bil velik ljubitelj narave, zavzet ekolog, ki je že pred desetletji vizionarsko napovedal škodo, ki jo človek povzroča s svojim ravnanjem lastnemu planetu (nevarnost in posledice uničevanja pragozda …). Rodovom je zapustil prelepe filme o življenju amazonskega plemena, ki se ga še ni dotaknila civilizacija in še vedno živi v sožitju z naravo, in številne naravoslovne filme, ki jih je snemal za TV Ljubljana. Vedno je rad prihajal v Belo krajino (kakor tudi drugi člani družine Župančič), ki je bila otroški dom njegovega očeta pesnika, pisatelja, prevajalca; velikega Belokranjca Otona Župančiča.

Z Bačem je v preteklosti delalo tudi veliko še vedno aktivnih slovenskih profesionalnih naravovarstvenikov in ljubiteljev narave, ki ga imajo v zelo lepem spominu. In njihovi pogledi največ povedo o njegovi osebnosti.

Mag. Vitomir Bric, ki je z Bačem opazoval golovrate jastrebe na Velebitu, me je spomnil na nujnost zapisa o tem pomembnem naravovarstveniku in izjemnem človeku.

Dr. Andrej Sovinc, ki je bil kot mlad nadobuden ornitolog prav tako njegov učenec, mi je posredoval zanimivost o AOŽ: »Snemal je filme o slovenski favni. Žal obilnega filmskega gradiva ni uspel zmontirati v film ... ob tem se spominjam anekdote, ko ga je v intervjuju novinar vprašal, če se je že srečal z medvedom. AOŽ je odgovoril pritrdilno in dodal, da še nikoli ni tako tekel kot ob srečanju z medvedom. "Seveda, razumljivo" je nadaljeval novinar "tudi jaz bi tekel, da bi ušel bližnjemu srečanju z medvedom". AOŽ pa je odvrnil: "Ne, ne ... jaz sem tekel za medvedom, ker sem ga hotel posneti na filmski trak!"«

Tomaž Jančar: »Spoznal sem ga kot dijak, ko sem prišel na prvo sejo UO DOPPS in ga spoštljivo opazoval od strani, saj je bil živa legenda in eminenca. Pa je pristopil k meni in rekel: »Jaz sem Andrej in tukaj se vsi tikamo.«