Anton Kupljen, notar, zbiratelj narodnega blaga
Rojen 29. novembra 1841 v Žihlavi (danes občina Sv. Jurij ob Ščavnici), umrl 11. novembra 1902 v Celju

Podrobnosti iz njegovega življenja niso najbolje poznane. Poleg rojstnih podatkov pa so o njem znana nekatera dejstva: da je obiskoval gimnazijo v Mariboru in Varaždinu, prav tako pa opravil dodatno šolanje, ki ga je zaključil leta 1863 in postal notar. Popolnih podatkov o krajih dela ni, zagotovo pa je bil notar v Črnomlju vsaj že leta 1875 in je tam deloval vse do leta 1902. Mogoče je bil tudi notar v (Slovenski) Bistrici, saj je najden pečat notarja Antona Kupljena v Bistrici.

Pridno je zbiral in zapisoval stare običaje v Beli krajini. Prav tako tudi razne pripovedke, pregovore, pravljice in šege. S svojimi ugotovitvami je redno seznanjal Karla Štreklja, ki je v tem obdobju veljal za največjega zbiratelja narodnega blaga in je vse zapise sistematično urejal in objavljal. Kupljen je tudi objavljal »Odlomke iz narodnega gospodarstva« v katerih je posredoval umne napotke gospodarjem.

Pastirski običaj v Beli krajini (ki ga obhajamo tudi danes in ga imenujemo Križevo) opiše tako:

Narodno blago v belokranjskem narodnem kraji

Nekateri pastirji imajo navado, da od Velike noči do Križevega pobirajo svojim gospodinjam jajca in mast. Na Križevo se pa zbero vsi skup, pastirji in pastirice pa pečejo »šnite« (kose belega pšeničnega kruha v jajcih namočene) in cvrtje. Kadaj spečejo in pojejo se grejo pa »prašičat ali kozat«. Nazadnje se pa iše potepejo in gre vsak zase domuh«.

Veliko bolj podrobno je ta običaj pozneje opisal Janko Barle, vnet zbiratelj narodnega blaga, pisatelj, pesnik, zborovodja, botanik, sicer pa duhovnik, rojen v Beli krajini, in tajnik zagrebškega škofa.

Kupljen v tem zapisu ni navedel, da je bilo Križevo pomemben praznik in edini dan v letu, ko so pastirji dobili »okrak (svinjsko kračo), vino i rakiju« za na pašo. Kar je bil verjetno vzrok, da so se na koncu včasih tudi stepli … Nekoč je veljalo, da so pastirji zagotovo siti (in mogoče tudi pijani od vina ali žganja) le na Križevo. Dobro so jedli le še za Božič in Veliko noč.

Pisal je tudi šaljive zgodbice o Zapujcih, bravcu pa pojasni: »Zapudje je vas pri Črnomlju in se o stanovnikih taistega kaj enacega pripoveduje kakor o Višnjegorcih, Ribničanih, Žumberčanih in Veržencih«. Belokranjci še danes radi pripovedujejo sočne šale o Zapujcih, tako, da se prebivalci te zanimive vasi pogosto najdejo na repertoarju veselih druščin.

O Zapujcih tako zapiše: »Zapujec pošlje sina k spovedi in obhajilu. Sin duhovniku našteva kaj je počel, ko je pasel živino, duhovnik ga pošlje domov, naj še premisli, kaj je še počel. Naslednji dan mu sin pove, kako je kosovko z mladičev pregnal. Duhovnik ga našeška, da se je palica zlomila. Sin poroča na to očetu: ”Spoved je še bila, obhajilo pa bi ga gotovo ubilo, če se ne bi zlomilo.”