Ljudje ob Kolpi: Radko Polič
Radko Polič, jugoslovanski častnik, novinar, pisatelj
Rojen 23. novembra 1919 v Rožnem Dolu (pri Semiču), umrl 14. julija 1988 na Stražnjem Vrhu (pri Črnomlju)
S šolanjem je pričel v rodnem Rožnem Dolu, kamor se je družina preselila zaradi očetove službe pri železnici. Nadaljeval je v Novem mestu, gimnazijo z maturo pa končal na Ptuju. Šolanje je nadaljeval v Beogradu, saj se je odločil za vojaški poklic in šel na Vojno akademijo. V času, ko so živeli v Grosuplju, je na predlog črnomaljskega kaplana k hiši prišla za služkinjo lepa Črnomaljka Miljeva (njeno krstno ime je bilo Mileva, a v toku spreminjanja dokumentov v Beogradu se je v njeno ime vrinil J) in vsi moški pri hiši se zaljubijo vanjo. Mama je zaskrbljena, ker vidi, da so se v dekle zagledali vsi trije sinovi in tudi mož (iz podobne službe v Zagrebu je morala oditi, ker se je gospodinji zdela prelepa in zato »nevarna«). Nekoliko mlajšemu Radku pa na koncu uspe večna ljubezen. Kot zelo navdušen komunist (takrat), da prvorojencu ime Vasilij (Vasko je danes že pokojni sodnik Vrhovnega sodišča). Tako je namreč ime tudi sinu Josipa Visarjonoviča Stalina. Po informbiroju to sicer obžaluje, a kaj veliko ni bilo mogoče narediti (sin Rac mu to pozneje očita – kako je mogel biti tako nespameten). Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije se vključi v NOB. Veljal je za enega najpomembnejših organizatorjev odpora na grosupeljskem koncu. Družina – Miljeva in otroci - so preživeli vojno večji del v Beli krajini pri sorodnikih, zadnje tedne pa so bili - vpričo nevarnosti nemške ofenzive – evakuirani z letalom na Krk in potem z ladjo v Dalmacijo. Radko je dočakal konec vojne v Beogradu, kjer je sodeloval pri vzpostavljanju nove vlade. V partizanih se je pričela tudi Radkova novinarska pot, saj je bil tudi urednik Slovenskega poročevalca in dopisnik Naše vojske. Po koncu vojne se je z družino nastanil v Beograd, kjer je opravljal pomembne funkcije v štabu Jugoslovanske armade. Dve leti (1950-51) je bil tudi vodja jugoslovanske vojaške misije v Berlinu, ko med drugim uspešno preživi poskus atentata nanj in na vso družino. Črnogorski šofer udbovec (vsi varnostniki na misiji so bili Črnogorci) jih je pripeljal pred ruske vojake pri Brandenburških vratih in pobegnil. Polič je prisebno prevzel vožnjo avtomobila in ruski vojaki, ki so s strojnicami streljali na blindiran avtomobil, pri atentatu niso uspešni. Sin Radko Polič-Rac (umrl septembra 2022) opisuje tudi poskus ugrabitve vseh treh otrok – varuška jih je poskušala spraviti na rusko območje Berlina, a ji fantje uidejo iz tramvaja tik pred razmejitveno črto. Poliču so bila v diplomaciji odprta vsa vrata in obiskovali so različne bankete in družabna srečanja. Rac je menil, da tudi zato, ker naj bi bil predsednik nemških socialdemokratov Willy Brandt (pozneje zvezni kancler) malce zaljubljen v njihovo mamo Miljevo. Ne da bi (takrat) poznali vzrok, je bil Radko nenadoma razrešen funkcije vodje misije in poklican v Beograd (obtožen informbirojevstva, ker ni podprl razrešitve diplomata, ki je bil zaradi enega izrečenega stavka obsojen simpatiziranja s Stalinom …). Ko je Tito obračunal z Milovanom Djilasom (do takrat drugi človek Jugoslavije), so sledile čistke v vojski in državnih organih in žrtev takšne razrešitve je tudi Radko, ki mora položaj (in Beograd) leta 1954 nenadoma zapustiti. Iz vojaške službe je demobiliziran s činom polkovnika. Zgroženi (a srečni, da se ni zgodil Goli otok …) so se za nekaj časa vrnili k sorodnikom v Črnomelj. Ko je Radko po intervenciji Vide Tomšič dobil službo glavnega urednika Radia Ljubljana, se je družina preselila v Ljubljano. Pozneje je bil imenovan za pomočnika republiškega sekretarja za kulturo in nato je do (prezgodnje) upokojitve opravljal delo ravnatelja Muzeja ljudske revolucije.
Po upokojitvi je živel odmaknjeno življenje v zidanici na Stražnjem Vrhu in se ukvarjal s publicističnim delom. Sin Vasko, ki je dokončal njegovo zadnjo knjigo, je v zaključku namignil, da očetova nenadna smrt v resnici nikoli ni bila pojasnjena, saj so bile okoliščine zelo čudne. Umrl je v začetku »slovenske pomladi«, ki si jo je tako želel, in Vasko je namigoval, da so ga mogoče odstranile stare projugoslovanske struje.
Napisal je več knjig, večino vezanih na čas NOB, in velja podobno kot Lado Ambrožič – Novljan za pisca, ki ima dokaj trezen in objektiven pogled na čas vojne in revolucije ter ne pretirava s poveličevanjem in polepševanjem takratnih dogodkov.
Njegova dela:
Čudežna pomlad,
1959 (1. del trilogije),
Žita zorijo,
1960 (2. del),
Sonce in ceste,
196, (tretji del),
Ilova gora,
1961,
Partizanovi obiski,
1964,
Včeraj in jutri,
1965,
Dobra reka,
1967,
Belokranjski odred,
1975,
Spoznanja,
1983,
Gospod polkovnik & Berliner Trač
(soavtorsto: Radko in Vasilij Polič), 1997
Radko Polič je tudi oče treh uspešnih sinov: vrhovnega sodnika Vasilija Poliča – Vaska (umrl novembra 2023), igralca Radka Poliča – Raca (umrl septembra 2022) in znanstvenika dr. Svetozarja Poliča - Cvere (umrl 2021). Vsi trije so se ukvarjali tudi s pisateljevanjem in igranjem v gledališču in filmu. Rac je bil seveda celo kariero profesionalni igralec.
