Tone Černič, podžupan občine Metlika, si je izmislil srečanje Metličanov, ki so rojeni v Metliki. Ne v novomeški bolnišnici, pač pa v Metliki. S pomočjo babice, ki je bila, vsaj kar zadeva moje rojstvo, po pripovedovanju moje mame ob porodu polna alkohola kot mati božja milosti. Pa sem se vseeno srečno prerinil skozi odprtino v medenici in sem zajokal v Metliki, v hiši, ki je nosila številko 150. Le nekaj minut po mojem prihodu na svet se ga je nalil moj oče Žan, tako da je delal družbo babici, ki je raznesla po Metliki, da je Stanka Gašperičeva rodila punčko, ki ji je dala moško  ime Anton. ''Veselica mora biti,'' je rekel cigan in zlomil ženi roko.

Torej:

Metličani, rojeni v Metliki, se bomo srečali 1. marca. V menzi metliške vinske kleti. Da bi se videli in pogovorili. Da bi se pohvalili drug drugemu, kaj smo dosegli v življenju, da bi si pokazali slike svojih hiš, avtomobilov, psov, vnukov, nečakov, jaht, počitniških hišic in velikih marmornatih nagrobnih spomenikov. Spominjali se bomo nekdanjih časov, ki so bili lepi, predvsem pa boljši, kot so zdajšnji, ko je še edina vrednota, ki jo cenimo in priznamo -  denar. Včasih pa smo bili lačni, bosi in zakrpanih hlač, a smo bili srečni. Predvsem pa mladi, brezskrbni, nagajivi, zvedavi. Nismo se spraševali po političnih in verskih prepričanjih. Menili smo, da imamo neomejen rok trajanja in ko si bomo zrli v obraze, bomo opazili gubice in gube, z barvami prekrite sive lase, ki nas delajo šarmantne, predvsem pa bomo ponosni, da smo Metličani.

Zakaj?

Zato, ker ga ni Metličana, ki ne bi mislil, da je Metlika nekaj posebnega. Da je nekaj več, predvsem pa, da je več, kot je Črnomelj kdaj sploh poskušal biti.

Zato, ker so po mnenju Metličanov Metličanke veliko bolj postavne in lepše od Črnomaljk, čeprav je veliko Metličanov poročenih prav s Črnomaljkami. V Gašperičevi družini smo kar trije takšni.

Zato, ker ima po mnenju Metličanov Metlika bogatejšo zgodovino kot Črnomelj. Turki so Metliko upepelili najmanj šestnajstkrat, v suženjstvo so odvlekli več Metličank kot Črnomaljk in več Metličanov kot Črnomaljcev je bilo v janičarskih vrstah. No, to so sicer nedokazani in izmišljeni podatki, a jih je vseeno lepo slišati.

Zato, ker  je Metlika lepša od Črnomlja, akoravno ni vatlov, s katerimi bi lahko izmerili njeno lepoto, toda, saj veste: vsake oči imajo svojega malarja.

In pobudnik srečanja Metličanov, rojenih v Metliki, Tone Černič, je upokojeni malar. Soboslikar in pleskar, če hočete. S sinom Mitjem, ki je prevzel očetovo obrt, je pokazal Črnomaljcem metliško nadmoč tako, da je prebarval pred leti v bloku pod črnomaljsko železniško postajo namesto drugega nadstropja tretje in četrto. To ga je nekaj stalo, a ponos, da si Metličan, pa tudi ni mačji kašelj.

1. marca bo v restavraciji metliške vinske kleti veselo kot že dolgo ne. Tam bomo od 11. ure dalje Metličani, rojeni v Metliki.