Natalija Bratkovič je del Kmetij že peto sezono, v vsem tem času so izmenjali številni tekmovalci. Kako gleda na spremembe in zakaj ne spleta prijateljstev?

Letošnjo sezono Kmetije ste prvič snemali na lokaciji – torej, da ste bili nastanjeni v hotelu v bližini snemanja in se niste vračali domov. Kako je bilo, ste se vmes lahko videli s partnerjem?

Življenje v hotelu ne pomeni, da si v zaporu. Do letošnjega snemanja, z Dejanom sva devet let skupaj, je bilo največ, kar sva bila narazen, pet dni. Na začetku sem pomislila, da bo velik izziv, nikoli pa nisem pomislila, da ne bi šla. Vseeno pa se ti pojavljajo vprašanja, kako bo, koliko boš imel časa, da greš domov, joj, ali bo kuža pozabil na tebe ... (smeh) Takšne stvari so mi šle po glavi. Ampak ne. Naša snemalna ekipa je fenomenalna. Od petih snemalnih dni, sem imela enega prostega. Kadarkoli sem šla lahko domov in nisem imela drugih obveznosti, sem šla. Torej, najdlje, kar sva bila narazen, je bilo devet dni. Seveda je tudi on prišel, recimo, ko sem imela rojstni dan sta prišla oba s kužkom Snowom na Dolenjsko. Sta tudi prespala, šli smo na izvir in brzice Krke – fantastični dan. Hvala bogu nisva bila ločena dva meseca in pol, vse se je dalo organizirati. Seveda pa je Slovenija majhna, od doma do snemalne lokacije je bilo slabe dve uri.

Si Dolenjsko prej že dobro poznala oziroma, v kolikšni meri si jo med snemanji sploh lahko spoznala?
V smislu poznala, da bi prej kadarkoli kaj tam počela, ne. Okolje kot tako je bilo zame popolnoma novo. Imam pa zelo rada naravo in ta je tam fantastična. S seboj sem peljala kolo, sicer ne kolesarim dosti, ampak sem si letos rekla, da ga vzamem in da bom stvari raziskala, ko bom imela čas. Nisem vedela, da je tako hribovito, to se namučiš. Šla sem iz Trebnjega do gradu Žužemberk – se imam za žensko, ki je v formi, ampak moram priznati, da je bila pot kar izziv, nisem pričakovala tako zahtevne poti. Sicer pa ja, Dolenjska je čudovita, spoznala sem jo bolj ali ne na dveh kolesih. Snemanja so seveda zahtevna in dolga, ob tem imamo še dodatne obveznosti, čas, ki mi je ostal, pa sem izkoristila za raziskovanje. Za vse, ki imate radi aktivnosti na prostem, predvsem kolesarjenje, pojdite na Dolenjsko, ne bo vam žal.

"Da o samem finalu sploh ne izgubljam besed. Ne smem in ne želim povedati nič, ker ne želim pokvariti vzdušja in navdušenja."

Tako kot si omenila, si športnica. Kako pa je bilo v času snemanja – si imela čas za športno aktivnost, ti je manjkala neka rutina?

Rutina je manjkala. Do zdaj je bilo tako, da sem po snemanjih, ker je bila vedno lokacija v Prekmurju, šla domov. Popoldneve preživela v telovadnici, naredila trening zase in to je bilo to. Preden sem začela snemati, sem delala 6 treningov kickboxa na teden, ko smo začeli snemati pa je to padlo na nič. Nekaj sem nadoknadila s kolesarjenjem, da sem ostala v gibanju, zadnji mesec pa je bilo toliko vsega, da sem še kolo morala dati na stran. Tudi deževno je bilo.

Se pa pozna na pomnjenju stvari. Meni kickbox ni super samo za telo, ampak tudi za mojo glavo. Sprostiš si misli, pozabiš na skrbi, narediš trening in s prazno glavo novemu izzivu na poti. To je tisto, kar mi je letos res manjkalo. Če bomo naslednje leto spet snemali in sodelovali, se moram malo bolj organizirati. Ni pa isto, navajena sem na naš klub, trenerje, rutino ... zdaj pa sem morala ustvariti alternativno življenje.

Sta si po snemanju privoščila kak dopust?

Žal ni časa. Dejan je okupiran s telovadnico. Klub zelo dobro dela, tako kot imam sama čast opravljati svoj sanjski poklic, tako ga ima tudi on. Težko je pustiti, saj je telovadnica odprta skoraj 360 dni na leto. Sicer nisva ravno tip človeka, da bi si sredi poletja vzela 10-14 dni in ležala na plaži. Zmeša se nama. Sva bolj človeka za podaljšan vikend. Usedemo se v avto, vzamemo Snowa, gremo nekam, postavimo šotor, prenočimo in se v nedeljo vrnemo. To si bomo zagotovo privoščili, kakšen izlet v naravo. Snow je kuža, ki se zelo rad giba in je v naravi, midva pa tudi.

Kako pa se je zate letošnja Kmetija še razlikovala, če jo primerjaš s prejšnjimi, pri katerih si sodelovala.
Naredili smo čisto nov koncept – osnova seveda ostane. Smo pa naredili ogromno drugih stvari, ki ste jih že videli po televiziji. Za naprej, kar boste še videli, pa ne smem izdati. Osebno mi je najbolj všeč novo pravilo, da ne moreš biti v finalu, če nisi dal skozi vsaj enega boja v veliki areni.

S tekmovalci prijateljskih odnosov ne navežeš – kaj pa z ostalimi, recimo Nada in Luka?

Gospodarica Nada je znana po tem, da rada naredi kakšen piknik in nas povabi. Luka prihaja iz Prekmurja in živi v Ljubljani, tako da se tudi slišiva ... Najbolj intenzivno a je to takrat, ko smo skupaj in ustvarjamo sezono. Na nek način smo nekakšna družina, produkcijska družina, saj smo dobra dva meseca skupaj vsak dan. Odlično se razumemo, če se ne bi, bi bilo zelo naporno delati. Zdaj pa je samo naporno, saj veliko časa in truda zahteva snemanje resničnostnega šova. Tega ni malo.

Pred nami je še nekaj tednov – s čim nas bi ti prepričala v to, da jo še spremljamo?
Zato, ker je to Kmetija. Ne rabim nič več povedati. Gre za najbolj gledani dnevni resničnostni šov. Marsikdo me vpraša, da kako da se ljudje tega ne naveličajo in odgovor je ne. Verjamem, da ima vsak svoje razloge za ogled. Nekomu predstavlja sprostitev, nekateri že komaj čakajo, da vidijo, kaj se bo zgodilo in zelo poglobljeno gledajo. Tako kot so različni tekmovalci, so različni tudi gledalci.

Bo še kaj drame?

V vsaki oddaji je nekaj. Na začetku se vedno malo manj dogaja, vsi se spoznavajo, tipajo ... Bolj gremo proti koncu sezone, vedno več je vsega, kar je logično. Uf, če ste do zdaj uživali, boste od zdaj naprej še bolj uživali. Da o samem finalu sploh ne izgubljam besed. Ne smem in ne želim povedati nič, ker ne želim pokvariti vzdušja in navdušenja. To me kar moti, ko ljudje na družbenih omrežjih vnaprej izdajo neke stvari, ker Kmetijo lahko gledamo na Voyo en dan prej. Saj je logično, da jih, ampak verjamem, da so tisti, ki gledajo po televiziji, malo jezni na njih, ker potem zvedo vnaprej. Vsekakor pa še več zapletov, absolutno veliko presenečenj ...

Gre za tvojo peto sezono ... Te je 'Kmetija' navdušila tudi v zasebnem življenju?
Več kot 30 let sem živela v Mariboru, to je moje mesto, nato zadnjih nekaj let pod Pohorjem, kar je majhen odmik od mesta, zdaj pa živim v vasici Ivanjševci ob Ščavnici – zelo malo hišnih številk, živim v hiši, imamo vrt, kokoši, pujska, piščance, psa, dve muci ... Ta način življenja mi sploh ni tuj. Res je, da ne rabim opravljati kmečkih opravil, kot jih morajo tekmovalci. Tako tuje mi to življenje ni, nisem pa kmetica.

"Meni kickbox ni super samo za telo, ampak tudi za mojo glavo. Sprostiš si misli, pozabiš na skrbi, narediš trening in s prazno glavo novemu izzivu na poti. To je tisto, kar mi je letos res manjkalo."

Si se na Kmetiji česa naučila?
Vem, kdaj je treba kaj posaditi, kdaj kaj na vrtu pobrati (smeh). Do pred kratkim smo doma kalali (cepili*) drva doma, česar v mestu nismo počeli. Pa sem rekla Dejanu, da bi se naučila in mi je dal sekiro. Pa mi je dal motorno žago in sem žagala drva ... sem bitje, ki ima rado izzive – bolj kot je odpičeno, več je adrenalina, bolj je zabavno, jaz sem zraven z obema rokama.
So me pa na Kmetiji eno leto naučili molsti kravo, česar prej nisem znala.

Takšna aktivnost pa lahko predstavlja tudi neko obliko vadbe, lahko se odklopiš ...
Tako je, o tem govorim. Letos so me številni vprašali, če sem v promocijskem videu vprašali, če sem res jaz sekala drva in kurila ogenj z magnezijevo palčko. In ja, to sem jaz.

Sodeluješ pri montaži oddaj, ali se pustiš presenetiti?
Če imam željo, si lahko oddajo ogledam vnaprej, ampak tega nočem. Vse napotke, ki jih dobim, ki so potrebni zame, za voditeljico, to imamo sestanke, komunikacijo z reporterji, ker moram vedeti, kaj se dogaja, ker s tekmovalci nisem nikoli sama. Z njimi sem samo takrat, ko poteka snemanje. Produkcija je ves čas v pogonu, montaža ne počiva. Mi je pa včasih žal, da gledalci in gledalke ne vidijo tega, kar se dogaja v ozadju, ker bi celoten resničnostni šov mogoče gledali še malo bolj poglobljeno.