O dveh slovenskih modrecih – Martinu Kojcu in Janezu Premku
V četrtkovem popoldnevu 25. januarja 2018 je v dvorani brežiške knjižnice beseda tekla o dveh slovenskih modrecih – Martinu Kojcu in Janezu Premku. Prvi je bil mislec, pisatelj in aplikativni psiholog; drugi odvetnik, erudit in pesnik. Gospoda pa je družilo in povezovalo tudi veliko skupnega. O tem sta spregovorili mati in hči, ddr. Francka Premk in dr. Eva Premk Bogataj, doktorici znanosti, ki sta zapisani književnosti in jeziku.
Gostji sta v pogovoru izpostavili izredno povezanost Kojčeve in Premkove družine ter radovednost in eruditstvo obeh mislecev. Zagovarjala sta, da pesnik oziroma umetnik simbol živi – ga doživlja kot nekaj, kar živi. Pri obeh pa so pomembno vlogo imeli skriti pomeni oziroma povezave med jezikom in besedo ter številko.
Spregovorili sta o ljudskem slovstvu, naši eksoterični zapuščini, in simbolnem pomenu števila sedem v različnih svetovnih tradicijah, to pa povezali še z obema modrecema. Življenjska naveza na biblično število sedem je bila simbolno in v konkretnem življenju pri obeh stalnica; ravno tako njuna smrt v starosti sedeminsedemdeset let.
Dogodek smo pripravili v sodelovanju z Založbo Domus Litisia, ki je v knjižnični dvorani pripravila tudi prodajo Kojčevih in Premkovih knjig. Udeleženci smo prisluhnili še posameznim pesmim, ki so se zapisale Janezu Premku. Mnoge med njimi so posvečene družinskim članom, v Žalitvah pa nagovarja vse nas, ko pravi: »Ne žali ne starčkov ne stark, ni potrebno prispevati k njihovemu skorajšnjemu odhodu. Hvaležni ti bodo tudi za žalitve, a rana za njimi bo ostala tebi.«
K temu pridajamo še Kojčevo popotnico, da živimo v gledališču, v katerem smo hkrati režiserji in igralci. Od nas pa je odvisno, kakšna bo ta igra.
