Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Na njegov rojstni dan so ga člani ZB Trebnje obiskali in mu čestitali za visoki jubilej. Najprej moramo podčrtati: Cirilu Bukovcu ne bi prisodili 90 let niti po videzu niti po fizičnih zmožnostih. Še vedno je vitalen, bistrega uma ter odličnega spomina. Zato je bil klepet z njim med obiskom pravo doživetje in v obojestransko zadovoljstvo.

Pred skoraj 60. leti je Ciril Bukovec postal trebanjski župan v občini (Glej: Dolenjski list, 13. nov. 1957, štev. 46), ki je bila takrat približno tako velika kot je današnja. Še med njegovim županovanjem se je trebanjska občina združila z mirensko, šentruperško in mokronoško. Župan tako velike občine je bil do leta 1963. Takrat je postal tudi odbornik okrajnega ljudskega odbora Novo mesto. Danes se Ciril Bukovec spominja tega obdobja kot - čas začetkov. Treba je bilo ustvarjati zelo veliko – toda iz nič. »Samo elan in ideje smo imeli«, je pripovedoval med našim obiskom.

Sicer pa je doma iz Velike Loke, iz velike in ugledne družine Bukovcev. Sedaj živi na Račjem selu. Pred 2. svetovno vojno je končal meščansko šolo v Novem mestu, nato je delal, vse do sredine leta 1943, ko je odšel v partizane, na domači kmetiji. V NOB se je vključil že leta 1941 in sicer v krajevni odbor OF na Veliki Loki, kjer so mu zaupali funkcijo blagajnika. V partizanskih enotah je bil vse do osvoboditve artiljerec. Takrat so imele partizanske enote kar precej artilerijskega orožja, znanja pa malo, zato se je za te naloge, tudi zaradi končane meščanske šole, usposobil na posebnem tečaju v Semiču in na Gorjancih.

O njegovih doživetjih v partizanih bi lahko popisali strani in strani. Zgodbe o resnih doživetjih pripoveduje z zgodovinsko distanco, toda z veliko mero hudomušnosti. Denimo tisto o napadih na Zdensko vas in nato po umiku o skrivanju topiča v Hočevju ter o kasnejšemu iskanju le-tega. Tudi o dogodkih tik pred koncem vojne, ko je v Črmošnjicah resno zbolel in so ga nato z zadnjimi letalskimi transporti, kljub njegovemu nasprotovanju, odpeljali v Bari ter je med prvim poletom z letalom v življenju doživel še turbolenco, pripoveduje s pridihom humorja. Ali o dogodkih, ko je v bolnici skupaj z ameriškimi in angleškimi vojaki doživel 9. maja konec vojne, ki so ga zalili s šampanjcem, steklenice pa odpirali kar z obijanjem vratov steklenic. To so bila takrat za mladega človeka nova, nepopisna in nepozabna doživetja …

Po vojni je kot častnik še nekaj let preživel v vojaški suknji ter se demobiliziral leta 1951. Za tem se je dejavno vključil v družbeno življenje in kot je zapisano uvodoma, pristal tudi na funkciji župana.

Vse življenje je vsestransko dejaven in ustvarjalen: ko je podedoval vinograd v Stari gori, se je začel ukvarjati tudi z vinogradništvom. Več mandatov je bil predsednik borčevske organizacije, blagajnik in tajnik, pa tudi v invalidski organizaciji je opravljal pomembne funkcije. Dolgo let je bil član zelene bratovščine, tudi starešina, najprej v LD Velika Loka, nato pa tudi v Trebnjem. Že od leta 1971 je član kegljaškega kluba, kjer je bil tudi dober tekmovalec. »Naredil sem tudi natanko 135 gobelinov,« pove z neprikritim ponosom. »Vse, razen prvega, ki ga je začela delati moja žena, dokončal pa sem ga sam, sem podaril,« doda in pokaže na prvi gobelin, ki visi na njegovi steni.

Cirilu Bukovcu smo nazdravili z željo, da bi bil še vedno in dolgo tako ustvarjalen in poln energije kot doslej.