Staro in mlado je pred leti po televiziji navduševala superbabica. Ženska, ki je zmogla neverjetne reči. Če se ne motim, je med drugimi vragolijami, ki jih je počela, celo letela naokoli brez kakršnega koli pripomočka. Kot superman. Tudi on je obnorel televizijske in filmske gledalce. Sapo nam je jemal tudi MacGyver. Ta je bil šele pravi. Izmotal se je iz še tako kočljive in nemogoče situacije, in to le s koščkom žice ali še z bolj banalnim pripomočkom. Ni kaj, ljudje imamo radi superljudi. Med nami jih je kar nekaj. Na primer zdravnik, ki je redno zaposlen v zdravstvenem domu, izredno pa še pri dveh dohtarjih, ki opravljata zasebno prakso. Poleg tega je ta isti ranocelnik še predavatelj na srednji zdravstveni šoli, piše romane, pripovedke, novele in ljubezenske pesmi, je dežurni zdravnik na nogometnih tekmah nogometnega kluba Žoga, prevaja strokovne članke iz poljščine za revijo Zdravje in mi, po televiziji ima pogovorno oddajo Pokličite zdravnika, je srečno poročen, ima dva otroka, psa in zlato ribico. Pred kratkim je nekemu pacientu zaradi preobremenjenosti in utrujenosti namesto slepiča odrezal mandeljne, kar je občinska zdravstvena zbornica  ocenila, da je šlo za zmotno presojo, in ga kaznovala z enournim strokovnim usposabljanjem z eno samo temo: kako ločiti vneti slepič od popolnoma zdravih mandeljnov. A se je pritožil in so mu ukrep obveznega dodatnega strokovnega usposabljanja ukinili. Veselo še naprej opravlja vsa dela in naloge in zanje, seve, prejema plačila.

Superčlovek je tudi župan, ki ni samo župan, ampak je tudi poslanec v državnem zboru Republike Slovenije. Tam v Ljubljani vodi nekaj parlamentarnih teles, predava na fakulteti, piše skripta, veliko potuje po tujih deželah, da bi jih bolje spoznal in še bolj ljubil, je predsednik medobčinskega jamarskega kluba, član potapljaškega, turističnega in planinskega društva, folklorne skupine, aktivno deluje v treh nadzornih svetih, v prostem času pa izdeluje poštne znamke in žige po naročilu. Za vsa ta opravila dobiva, se razume, plače ali honorarje.

Snažilka gospa Metlova pa je samo snažilka. In to pri podjetniku, ki izdeluje umetne rože, prodaja sveče, plastične vence, ki jih ob smrti svojih članov naroča predvsem Zveza za obujanje tradicij NOB, njegova žena pa vodi blagajniške posle za petindvajset obrtnikov oziroma samostojnih podjetnikov. In Metlova si je hotela izboljšati družinski proračun, pa je pričela čistiti še v ljudski knjižnici, a ji je podjetnik to prepovedal. Prepoved je obrazložil z argumentom, da snažilka že ne more opravljati v enem dnevu dveh tako zahtevnih poslov, saj čiščenje prostorov zahteva celega in ne samo pol človeka.