Lokalno.si
© 2025 Dolenjski list Novo mesto d.o.o. - Vse pravice pridržane.

Tajčbirt - vrata v Belo krajino


6. 6. 2010, 00.00
Posodobljeno
08:21
Deli članek
Facebook
X (Twitter)
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

img_1315.jpg
Arhiv Lokalno.si
Jožef in Marija
img_6395.jpg
Vinko Kukman
Foto: Vinko Kukman

Iz novomeške strani lahko vstopimo v Belo krajino skozi dvoja vrata. Na metliškem koncu lahko prvič pokukamo na sončno stran Gorjancev pod Vahto v metliški občini. Lahko pa v deželico belih brez, steljnikov in bistre Kolpe vstopimo tudi nad Semičem. Točneje na Gabru oziroma Tajčbirtu, kakor ta kraj še vedno imenujejo domačini.

Od tu se nam odpre prelep razgled po belokranjski kotlini vse do hrvaškega hribovja in Karlovca. Posebno čarobni so razgledi ob jutrih, ko je v dolini še megla. Meglice nam pričarajo občutek, kot da smo se zazrli po širni morski gladini. Nad koprenami se kot otočki dvigajo višji grički, na nekaterih so tudi cerkvice. Posebno slikovita je seveda tista na Vinjem vrhu.

Omenil sem Tajčbirt. Izvor tega imena mi je bil dolgo neznanka, vse dotlej, dokler nisem prebral knjige Semičanke Rozike Mohar z naslovom "Tu so živeli". Avtorica v delu tankočutno, z veliko mero nostalgije zelo podrobno opisuje življenje v nekdanjih kočevarskih vaseh, ki so se nahajale na območju sedanje občine Semič. To je bilo tudi robno območje nekdanjega kar obsežnega jezikovnega in kulturnega območja Kočevarjev. Tako zvemo, da je pred več desetletji nek Kočevar s priimkom Brunskole zapustil rodne Ponikve in se naselil v Kotu pri Semiču. Ob cesti, ki tu poteka že stoletja, si je na križišču, kjer je odcep za Semič, postavil hišo in kasneje gostilno. Ker je kot Kočevar prebival med večinskim slovenskim prebivalstvom, se je gostilne prijelo ime "Pri Tajčbirtu", kar lahko poslovenimo "Pri nemškem krčmarju".

To ime se je ohranilo do današnjih dni, tako je poimenovana tudi cesta, ki vodi iz Semiča. Ob gostilni je bila tudi kovačija in obe dejavnosti sta dajali kar dober zaslužek. Tod so namreč številni furmani vozili les iz roških gozdov na železniško postajo Semič... Danes novodobni "furmani" podobno ponudbo, prilagojeno današnjim potrebam,dobimo v hip-hop trgovinah na bencinskih servisih... tudi če se nam zbosi naš jekleni konjiček...Predvsem pa se včasih ni tako mudilo kot danes.

Tekst in foto: Vinko Kukman


© 2025 Dolenjski list Novo mesto d.o.o.

Vse pravice pridržane.