arhiv LO in DL

arhiv LO in DL

Že kar veliko časa se v glasilu Belokranjec na prvi strani pojavlja rubrika »Dobre misli o Beli krajini«, kjer nebelokranjski živelj objavlja »globoke« misli o naši deželici na sončni strani Gorjancev. Sprva sem bila nad tem navdušena, ko sem brala, kako ljudje širom po Sloveniji hvalijo našo prijaznost, dobrohotnost, skromnost, radodarnost … Vsem so strašansko všeč bele breze, vinogradi in zidanice na tej »oddaljeni pesti zemlje, kjer živimo odmaknjeni od norm in zapovedi«, kot jer zapisal Ljubljančan Marko. Ne pozabijo poudariti, kako smo odmaknjeni od ostale Slovenije, tako rekoč »nekje tam spodaj na jugu«, tam, kjer moderni, razviti svet še ni stegnil svojih pokvarjenih krempljev, skratka – pisci te rubrike prihajajo v Belo krajino po spokojnost, da si med dobrimi ljudmi napolnijo baterije. Vsak bi rad še kdaj prišel k nam, da bi se naužil neponovljivih lepot naše deželice! Take in podobne, pravzaprav ene in iste stvari beremo torej že nekaj let.

V aprilski številka Belokranjca pa sem prebrala besede gospe /ali gospodične/ Kaje Grozina iz Krškega, ki so mi dvignile pritisk visoko nad normalo. Piše dobesedno - ob obisku sem ugotovila, da ljudje ne nosijo oblačil iz belega platna _ konec citata. Za hip sem se počutila kot prebivalka nekega rezervata, kamor hodijo višje razvita bitja gledat prvotne primitivne naseljence. Sploh me ne bi tako začudil ta stavek, čer bi to napisal nekdo iz Avstralije, Nove Zelandije, Kitajske, Japonske ali Zimbabveja. Ampak da nekdo iz Krškega, tako rekoč nekaj kilometrov oddaljenega kraja od Bele krajine, napiše takšno neumnost … nadaljnji komentar, mislim, sploh ni potreben. No, na koncu svojega briljantnega prispevka je piska poudarila, da upa, da se bo še vrnila in tedaj se ne bo odrekla vinu, Krajinskemu parku in - lepim Belokranjcem ...

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Naj vas mladost ne zavede – Žiga obvlada svoje delo

Dovolj imam hvale o Beli krajini. Tukaj živim že vse življenje, poznam jo, poznam ljudi, ki so dobri in slabi, radodarni in skopi, veseli in žalostni, pijani in trezni, predvsem pa – stari in žalostni. Ker mladi odhajajo. Ker bele breze in vinogradi na gričkih niso dovolj za dostojen kruh prihodnosti. Ker mogočniki iz bele Ljubljane ne poznajo poti do nas, ker tretja razvojna os, ki naj bi nam prinesla novo cesto, nekje spi. Ker moje mesto Črnomelj postaja mesto duhov. Ko sem se leta 1970 vrnila v Belo krajino, oz. v Črnomelj, je bilo to neverjetno živahno mestece, polno življenja … danes grem sredi dopoldneva po glavni ulici … nikjer nikogar, le nekaj avtomobilov srečam … pročelja hiš razpadajo, vsak drugi lokal je zaprt, na določenih mestih se bojim, da mi bo razpadajoča hiša poslala kakšno opeko na glavo, črnomaljsko »tromostovje« krasi na obeh ovinkih svinjarija, ki se je menda zaradi birokratskih zaprek in nedejavnosti inšpekcijskih služb ne more odpraviti.

Zaradi vsega naštetega teh »dobrih misli« ne bom več prebirala. Kar se tiče belih brez, jih je povsod dovolj, vino je doma tudi po ostalih pokrajinah Slovenije, belo nošo pa je nosila moja praprababica v 19. stoletju … nihče pa še ni napisal, da se je pripeljal v to naše čudo po slabi cesti, da gleda Kolpo skozi žico, da vsak dan to lepoto preletavajo helikopterji in »marice« prevažajo migrante …