D. R., arhiv DL

##IMAGE-2565846##

Sredi poslovne cone na območju bivšega rudnika v Kanižarici so nedavno odprli rudniški muzej, ki je velik korak k razstavnemu prikazu belokranjske rudarske dediščine. Kulturni program sta z rudarskimi pesmimi izvedla velenjski rudarski oktet in recitator Rok Babič.

Zbrane je najprej nagovoril Silvo Grdešič, upravitelj rudnika v zapiranju; poudaril je, da po zaprtju rudnika in uvajanju drugih poslovnih dejavnosti niso pozabili na zgodovino kanižariškega rudarjenja v letih 1857 do 1997. Odkar so izkopali zadnje tone rjavega premoga, se še zmeraj na istem mestu pne rudarski izvozni stolp, pod njim je vhod v muzejsko zasnovan rudniški rov, v obnovljeno stavbo strojnice pa so zdaj umestili muzejsko zbirko.

Sicer so kot avtorja slednje navedli zgodovinarja Janeza Weissa, a on je pojasnil, da gre za skupinsko delo, čigar plod je zgodovinsko-kulturna točka za obujanje spomina na domala poldrugo stoletje dolgo tradicijo belokranjskega rudarjenja. Zbirko v strojniški stavbi tvorijo štirje vsebinski sklopi, prvega, o geološki zgodovini Bele krajine, s poudarkom na premogovniški kadunji, je pripravil dr. Boštjan Rožič. Drugi sklop prikazuje nastanek in delovanje rudni- ka do zaprtja ter Kanižarico in Dobliče, ki sta se razvijala vzporedno z rudnikom. Tretji razstavni sklop z napravami, sliko in besedo kaže tehnološki postopek pridobivanja in rabe premoga od rova do peči. In na koncu se je moč poučiti, kako so rudarji ob trdem delu prosti čas zapolnili s športom in kulturnim snovanjem.

Za črnomaljskega župana Andreja Fabjana je kanižariški rudnik, ki je, žal, že izginil z belokranjskega gospodarskega zemljevida, označeval neumornega duha belokranjskih ljudi, Belo krajino pa je bogatil ekonomsko in civilizacijsko. Okoli leta 1880 so lastniki rudnika in gradaške železarne prosili za nujno izboljšavo prometnih povezav, češ da takratne (slabe) ceste zavirajo razvoj gospodarskih obratov, železnica pa je prišla skoraj štiri desetletja prepozno, da bi rešila železarje. To se po Fabjanovem mnenju preslikava v današnji čas, ko se Belokranjci z enakimi razlogi borijo za hitro cesto v okviru 3. razvojne osi. Rudnik je bil v veliko oporo partizanstvu, kot trdno razvijajoči se gospodarski osebek je bil nekakšno zagotovilo za boljšo prihodnost le v socializmu, v kapitalizmu zanj ni bilo več mesta, država ga ni mogla vzdrževati.

Za Fabjana veliko šteje, da so na rudniškem območju uspeli narediti poslovno cono, rudnika pa niso zaprli, ne da bi omogočili muzejsko “branje” njegove zgodbe. Za obnovitvena dela rudniškega rova, stavbe strojnice in bližnje okolice je šlo okoli 250.000 evrov, zdajšnja dokončna ureditev muzejske zbirke pa je stala 11.500 evrov, pri čemer so 4.500 evrov dobili na razpisu javnega sklada za kulturne dejavnosti. Muzejski prikaz kanižariškega rudnika pa še ni dobil piko na i, še ga bodo nadgrajevali in dopolnjevali.

D. Rustja

Članek je bil objavljen v Dolenjskem listu 16. julija 2010.