Maj, mesec ljubezni. Sončni žarki so z vsakim dnem toplejši, polja in trate so ozelenele in se odele s pisanim cvetjem, ki nas je s svojim dišečim vonjem zvabilo iz hiš in smo se začeli nastavljati soncu kakor martinčki.

Na sprehodu med tem dišečim cvetjem, cvetočimi češnjami in drugim drevjem sem uživala. Vsake toliko sem se ustavila, da si napasem oči na tej razkošni lepoti in si spočijem dušo in telo.

Nenadoma sem zaslišala nežno brenčanje, še en obiskovalec se je približeval tej lepoti. Le kdo drugi, kakor čebela, bi letal od cveta do cveta in skrbno nabiral prvi pomladanski nektar. V njej se je s toplim pomladanskim soncem, po dolgi zimi prebudil gen, v katerem je na tisoče in tisoče let zapisano sporočilo, da je njena naloga opraševanje in vzdrževanje raznolikosti življenja na zemlji. Da ne bom krivična, tudi druge žuželke oprašujejo, celo ptice, vendar mislim, da je najbolj pomembna čebela, saj nas tudi hrani s proizvodi, ki jih po nabiranju nektarja izdela. Ne vem, če obstaja še bolj pridna delavka na svetu, saj neutrudno leta od cveta do cveta, nabira in oprašuje rastline. Glede njene marljivosti bi se ljudje lahko marsikaj naučili. Tako drobna, tako nežna, preživela je vse katastrofe, ki so pretresale zemljo. Orjakov dinozavrov že davno ni več, a čebela je vse preživela in nadaljuje svoje poslanstvo.

Ljudje so že v pradavnini spoznali njene kvalitete, njene proizvode, ki so jim služili kot hrana ali pa pomagali pri zdravljenju. Nekako so jih udomačili, jim naredili varna bivališča – panje, skrbeli za njih v dnevih pomanjkanja in predvsem spoštovali, saj so spoznali, da brez njih, njihovega opraševanja ne bi bilo rastlinstva na zemlji, posledično ne živalstva in tudi nas ljudi ne.

Vsled vedno številčnejšega prebivalstva je bilo nujno pridelati tudi vedno več hrane in zato so ljudje začeli posegati v naravo s škropljenjem nevarnih, strupenih snovi, da bi jo prisilili k čim večji rodnosti, seveda tudi zaradi pohlepa po dobičku.

Nihče pa se ni nikdar vprašal, kako to deluje na čebele, nikdar ni pogledal na kupe negibnih teles, ki jih je strupeno škropivo pokončalo, nihče ni pogrešal veselega brenčanja, ki nam je vedno odmevalo v ušesih kakor najlepša glasba. Ne, to ni bilo nikomur mar, važen je bil dobiček, pohlep imeti še več in več, ne glede na žrtve. Nikomur se ni posvetilo v glavi, da, ko bo umrla zadnja čebela, bo umrlo tudi človeštvo. Moram pa omeniti, da niso vsi ljudje enaki, veliko jih je, ki se zavedajo nevarnosti in čeprav škropijo, škropijo po razumu.

Ljudje z zdravim razumom poskušajo zaščititi to nežno bitje in prav slovenski čebelarji, ki se zavedajo ranljivosti teh pridnih delavk so hoteli opozoriti ves svet na to. Zato je Slovenija na pobudo Čebelarske zveze Slovenije predlagala OZN naj se proglasi praznik Svetovni dan čebel. Predlog je bil soglasno sprejet in potrjen s strani vseh članic OZN in sicer 20. 12. 2017.

Praznik obeležujemo 20. maja, namreč na ta dan se je leta 1734 rodil pionir sodobnega čebelarstva in prvi učitelj čebelarstva, ki je bil svetovno znan, Anton Janša. Maj pa je obenem mesec, ko je vse v cvetju in je obilo paše za čebele.

Naši slovenski panji za čebele so nekaj posebnega, polni poslikav z motivi iz vsakdanjega življenja. Včasih so rekli, da čebele lažje prepoznajo svoj panj, če je na njem poslikava. Poslikave so del ljudske zgodovine in prikaz, da smo Slovenci zelo ustvarjalen narod.

Lepo bi bilo, da bi se vsi začeli zavedati, da brez čebel ne bomo preživeli in da jih zaščitimo in jim damo zasluženo priznanje. Mislim, da je lepše poslušati njihovo brenčanje, okušati slastni med, ki nam ga velikodušno pridelajo, kakor pa opazovati negibna bitja, ki so jih pokončala strupena škropiva. Naša naloga pa je tudi, da že mladi rod začnemo poučevati in jim vcepiti ljubezen do njih. Vse pohvale čebelarskim društvom, ki mladi rod že seznanjajo o življenju te čudovite, nežne žuželke. Tudi vedno več ljudi se zaveda pomembnosti čebel in zato je še kako nujno osveščanje vseh ljudi na svetu in mogoče bomo ta naš planet le ohranili bujno zelen in s cvetjem posut.

Arhiv Lokalno.si