Zanimivo in prijetno druženje na Šašljevi poti na vuzemski ponedeljek
Tradicionalno srečanje s prijatelji na vuzemski ponedeljek smo pripravili tudi tokrat, le traso pohoda smo spremenili.
Pisana druščina iz vseh koncev domovine se je po aperitivu in kavici od Starega poda podala proti Gorenjcem, kjer smo se ob zajemanju sape po strmem vzponu na domačiji Pri Cesarovih seznanili z likom pomembnega adlešiškega župnika Ivana Feliksa Šašlja, sicer tudi dvakratnega viteza. Na domačiji Pri Torbetu nas je sprejel Gregor (ki prihaja iz prave Gorenjske in se je udomačil v Gorenjcih pri Adlešičih), ki je predstavil aktivnosti, ki poleti potekajo pri njih – ko se mladež na tedenskih taborjenjih uči, ustvarja in zabava. Pri Jurkanih smo pokukali k tropu Grabrijanovih belokranjskih pramenk in spoznali program ohranjanja te najbolj ogrožene avtohtone pasme ovac.
Ne daleč naprej v Mali Plešivici nas je pred Miljekovo zidanico pričakal Tone. Rakija, vino, osvežilne pijače so se po prvih dveh kilometrih zelo prilegli. Tu se nam je pridružila še zamudnica Zvezdana Novakovič, ljubiteljica Bele krajine, sicer pa priznana glasbenica, učiteljica in pevka, ki je natopila tudi na Emi (te dni pripravlja nov nastop z adlešiškimi Kresnicami).
Naslednji postanek je bil na Velikem Vrhu pri kapelici sv. Mihaela. Na mestu kjer naj bi nekoč stala cerkvica, a so jo uničili Turki, je ponovno izgradnjo organiziral Jurišin Zvonko. Na poti do Vučeče kmetije v Malih Selih, kjer nas je prijazno pogostila Vida, smo si ogledovali umetnine, ki jih je iz kamna oblikoval pokojni Lojze Novak. Domači orehovec in pecivo nas je vzpodbudilo za spust do kapelice sv. Družine, katere zadnjo obnovo 1999 leta je prav tako vodil Lojze. (Prejšnja obnova je potekala daljnega 1902 leta, ko je Jure Novak v ameriškem Pittsburghu zbral od adlešiških izseljencev denar v protivrednosti 370 kron in s tem plačal obnovo strehe in nakup novih kipcev.)
Le lučaj stran pa smo postali ob zložbi stoga (samostoječa zložba stelje – orlove praproti), apnenice in vuglenke (oglarske kope). Kako pripravljamo nastilj za živino, kuhamo apno iz apnenca in žgemo oglje iz bukovih drv, so nekateri slišali prvič in imeli veliko vprašanj. Na poti v Velika Sela smo srečali čredo krav, konje, ovce; v vasi pa najprej znano umetnico Joni Zakonjšek, akademsko slikarko, ki sta s partnerjem režiserjem in pisateljem Vladom Škafarjem že 16 let zgledna vaščana Velikih Sel.
Na kmetiji Vučji ogrizek je bil postanek daljši, saj je bilo informacij veliko in zanimivosti za ogled prav tako. Manca in Izidor sta udeležencem v pokušino ponudila domačo dobrote: pašteto iz ovčjih jetrc, grisine iz zorjenega ovčjega sira, ovčjo albuminsko skuto, svež in zorjen ovčji sir ter ovčjo salamo. Tisti, ki so čutili, da imajo zaenkrat rakije in vina dovolj, pa so poskusili svežo sirotko iz ovčjega mleka. Najmlajši in tudi zreli so si po pastirsko opekli klobasice na odprtem ognju. Ker je bil degustacijski menu kar pester, nihče ni opazil, da smo pozabili na slanino prašičev vrste mangulica, ki velja za veliko posebnost. (Nekateri menijo, da je zdravilna.)
Po daljšem postanku je bila druga polovica poti malce napornejša, a smo vseeno pokukali še v hlev, kjer so bile pravkar pomolzene bovške ovce (najpomembnejša slovenska avtohtona pasma mlečnih ovc), si ogledali varne ograje za živali (kmetija je to zimo razpeljala kar 21 km jeklene žice, da bi živali zavarovala pred velikimi zvermi.) Na poti smo opazili obnovo kapelice sv. Križa. Z zanimanjem smo pokukali k istrskim oslom ter prašičem pasme mangulica in krškopoljski prašič, ki pomagajo po krčitvi gozda ustvarjati pašnik za ovce in govedo (ob umnem upravljanju pomagajo ruvati kamenje in štore …).
Skozi vinorodni Priložnik in Purgo (nekoč Burga. Tudi nekdanji lastnik gradu grof Purgstall, se včasih piše kot Burgsall) smo se spustili do Pobreške graščine, ki jo je v letih 1550 (izdano cesarjevo dovoljenje) do 1557 zgradil prvi general Vojne krajine baron Ivan Lenkovič. Po predstavitvi gradu in družine Lenkovič smo ob Kolpi pogledali mesti nekdanjih brodišč in deponije v reki nastrganega proda, s katerega prodajo so ob (težaškem delu) številne adlešiške družine še pred manj kot 60 leti dopolnjevale skromni družinski proračun. Ob prijetni hoji skozi obvodni, varovalni gozd, mimo naravne vrednote zdenca Vušivec in nekoč impozantnega, a žal zaradi nepremišljenega posega ob gradnji vodnega črpališča popolnoma uničenega Adlešičkega zdenca in impozantnega jezu in mlina Tržok na hrvaški strani - do cilja pri Starem podu, kjer nas je že nestrpno pričakovala Tončka s prostovoljkami Marico, Vido in Romanko. Sveže kuhan jačmen (»v katerega je stopu prasc«) ali ričet po slovensko, je lepo dopolnila prosta povitica, pa piškoti mašinarji in potice ter peciva vseh sort.
Čeprav smo nameravali na pohodu porabiti odvečne kalorije, smo jih verjetno sproti nadomeščali. Udeleženci so izrazili željo, da srečanje postane tradicionalno in tudi organizatorji želimo enako, saj še nismo pokazali vseh zanimivosti in tudi ne izkoristili znanja in talentov udeležencev najrazličnejših strok in umetnosti …
Še en brezplačen nasvet za odhajajoči velikonočni čas. Stari Adlešičani so rekli: »Lupine od vuzemskih pisanic hiti tam kadi su gadi – i prošli bujo. A ako ih deneš po hiži – za strop ali zloge, poklje ne buš imal ni stenic, ni žoharof.«
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
