Pred petinpetdesetimi leti je osnovnošolske klopi na OŠ Bratov Ribar v Brežicah zapustila osnovnošolsko izobraževanje sedemindvajset sošolcev pod budnim očesom razrednika prof. Ivana Preskarja. Mnogi učitelji na šoli so takrat porekli, da je to delovna, disciplinirana, učenja željna skupina učencev, ki ve, kaj hoče. Vsi smo se odločili za nadaljnje šolanje v različnih srednjih šolah. Mnogi iz te generacije učencev so končali visokošolski in univerzitetni študij.

Bili smo zares ena srečna druščina sošolcev, ki si je znala pomagati, se spoštovati in si želela druženje še v srečanjih na vsakih pet let. Tisti »čvek« vsakega leta se šteje kot potreba reševanja zagat, ki so nastale na poti do različnih ciljev. Potrebno se je bilo usesti skupaj in v pogovoru najti rešitev pomoči, nasvet. Skupino še danes krasi nek ustvarjalen, malce uporen duh, ki ni tiho in ne čaka na rešitve od zunaj.

V soboto, 13. maja 2017, je bilo moč videni skupine nekdanjih sošolcev po ulicah Brežic, ko so s sprehoda in ogleda mesta zavili na mestno pokopališče in s položitvijo cvetja ter prižigom svečke ohranjali spomin na spoštovanega razrednika, učitelja, in na tu pokopana dva sošolca.

Druženje smo nadaljevali v gostišču Pri Štefaniču. Bilo je bogato z obujanjem spominov na različne prigode med poukom, o razdruževanju razredov in mešanjem s tistimi učenci, ki so prihajali od drugod v oblikovanje razredne skupnosti, ki je z delom na polju, pogozdovanjem, zbiranjem surovin in pomočjo starejšim večino denarja za končni vsakoletni izlet zaslužila sama. Kalili smo se v različnih zvrsteh izven šolskih dejavnosti. Bili smo dobri športniki, taborniki, vrtnarji, kuharji in se odlikovali v tehničnih zahtevnih izdelkih. Večina od nas je izdelala maketo prave jadrnice, podmornice in kakšen izdelek za domačo uporabo. Ja, pa pravi kanu za tri osebe je iz naših rok potoval na Bohinjsko jezero, kjer smo taborniki rodu Matije Gubca taborili. Nič nismo šli po svoje, le skupaj s tovariškim napevom.

Bila so to tista vročična, lepa šestdeseta leta, ko smo bili še vsi enaki, enakopravni, prijateljski. Nihče ni živel v izobilju. Znali smo delati. Svoji domovini smo dali delo in ljubezen. Spoštujemo naše starše, ki so gradili obrt in industrijo, ki je delavcem omogočila gradnjo stanovanjskih hiš, blokovska naselja, domove za počitnikovanje ob Jadranu. Tudi mi vsi smo zdaj družinski ljudje, ponosni na svoje otroke in vnuke, če dosegajo podobne uspehe in pomagajo pri družinskem delu. Samo ta čas ni več socialen.

Zdaj, v sedemdesetih letih, vsi cenimo tisti čas izobraževanja. Naučili smo se mnogo, kar se je na srečanju čutilo, saj je beseda kar lebdela med nami. Bilo je lepo. Ko smo odhajali v noč, do avtomobilov, je bilo slišati še klice: Pridi na obisk, trgatev, na predstavitev moje razstave slik, pesniške zbirke, razstavo ilustracij … Tako je bilo čutiti ta razred, generacijo prof. Ivana.