Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Včasih človek potrebuje malo več časa, da uredi misli, pregleda fotografije in naredi analizo posameznega vzpona. Tako je tudi sedaj minilo že dober teden od pohoda, ki smo ga organizirali v Mladinskem odseku PD Krka Novo mesto.

V Novem mestu se nas je zbralo 20 udeležencev, od tega trije otroci. Ob 7.00 smo se odpeljali proti Železnikom in od tam naprej v vas Prtovč. Tam smo pri cerkvi pustili avtomobile na zgledno urejenem, plačljivem parkirišču.

Po uvodnem nagovoru, kjer je Gric predstavil, kam smo namenjeni, smo se po poti čez Razor zagnali v hrib. Po poti se je scejala voda od deževja, ki se je na našo srečo ponoči ustavilo. Kmalu smo stopili na prvi sneg. Malo postrani smo gledali navdušene smučarje, ki so nas s smučkami na ramenih prehitevali v upanju na ugodno turno smuko. Nekateri nismo pričakovali, da je še toliko snega, čeprav nas je v vabilu že vnaprej na to opozoril Gric. Bolj kot smo se dvigali, več snega je bilo. Navduševali smo se nad ivjem in ledenimi strukturami na vejah dreves, ki jih je ponoči oblikoval veter. Veseli smo bili, da se je megla hitro dvigala in nam odstirala pogled v dolino. Točno pod nami smo opazovali Selško dolino in Železnike.

Valentin je pri suhem viharniku opazil miško, ki smo jo zmotili med nabiranjem hrane. Prestrašena je begala po snegu od drevesa do drevesa in čakala, da se jo bomo naveličali zasledovati.

Da nam skupina ne bi ušla predaleč, smo miško pustili v njenem svetu in se odpravili čez globoko zaplato snega. Proti vrhu 1643 m visokega Kosmatega vrha se je debelina snega tanjšala. Le še sem in tja, v zavetju skal, je bilo mogoče opaziti sneg, drugega je veter spihal z vrha. Prvi cilj je bil osvojen. Na vrhu smo si privoščili malico in se razgledovali po okolici. Občasno se je med oblaki zasvetil vrh Triglava. Po fotografiranju smo jo po drugi strani ubrali v dolino in se spraševali, kako globoko se bomo spustili, da bomo lažje spet nabirali višinske metre, ko se bomo morali dvigniti na Ratitovec.

Pot ni bila dolga. Bila je snežena. Ponekod se nam je kar globoko udiralo. Vseeno smo se zabavali. V dolino smo se drsali, v hrib pa opravljali dvojno delo zaradi snega. Občasno smo srečevali smučarje, ki so uživali v smuki. Ob poti smo uzrli bunkerje, ki so nam postavljali vprašanja, zakaj so tam in kakšno vlogo so imeli. Ob njih se nismo predolgo zadrževali. Sonce, ki se je odbijalo od deviške beline snega, nas je občasno motilo. Strumno smo se podali na vrh našega drugega cilja. Na Gladkem vrhu, 1667 m visokem hribu nad Krekovo kočo na Ratitovcu, smo si žigosali knjižice, se fotografirali, malo poklepetali s planinci iz Grosuplja, ki so prišli po drugi strani, in se zaradi vetra kaj hitro spustili do koče.

Pri koči smo imeli daljši postanek. Privoščili smo si njihove slastne flancate. Veter je bril in hlad nas je prisilil, da nismo predolgo posedali. Odpravili smo se naprej na najvišji vrh Ratitovca, na 1678 m visok Altemaver. Razgled na vse strani je bil fantastičen. Oblaki so igrali svojo igro in nam zakrivali večino vrhov. Triglav pa se je kraljevsko svetil med oblaki. Kot da nas vabi. Kot da nam kaže, kdo je glavni.

Med povratkom proti koči se je čisto blizu pripeljalo jadralno letalo. Zaokrožilo je nad vrhom in se usmerilo proti Blegošu. Malo pod kočo smo srečali jadralnega padalca, ki se je s težkim bremenom padala vzpenjal do vzletišča. Povedal je, da je vreme po dežju idealno za jadralce.

Počasi smo se po vijugasti poti čez Povden spuščali do izhodišča. Navduševali smo se nad zanimivo oblikovanimi skalami in nad vodo, ki je v mnogih slapovih preskakovala kamne in bučala v dolino. Voda je na več mestih tekla čez pot, zato je bilo predvsem otrokom veselje čofotati po njej.

Na izhodišče smo prišli prej, kot smo načrtovali. Gric se nam je zahvalil za udeležbo ter nas povabil na prihajajoče dogodke. Prijetno utrujeni in zadovoljni smo se odpeljali domov v sončno popoldne.