Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Malo pred 4.00 uro zjutraj smo se v soboto, 5.9.2020, s Pohodniškim društvom Novo mesto zbrali pred OŠ Bršljin, kjer smo si po opravljenem merjenju telesne temperature in porazdelitvi oseb v kombije nadeli obrazne maske (zaščita proti Covid 19) in pričeli našo vožnjo proti Avstriji.

Nočna vožnja se je preko Villacha in Mallnitza začela preobražati v jutranjo in se tudi zbistrila pred Hohe Tauern (Visoke Ture) tako, da smo jih lahko v jutranjem soncu občudovali v vsej njihovi lepoti. Zavili smo proti manjšemu kraju po imenu Dösen in se po vijugasti cesti miže na desno oko (zaradi prepada) dvigovali proti parkirišču, na višini okoli 1.400 mnv. Tam so nas pričakale poskočne kravice, ki so si svojo radovednost nad prišleki tešile z drgnjenjem rogov ob stranska ogledala parkiranih vozil. Nekatera ogledala smo uspeli rešiti, druga pa so verjetno kasneje žal podlegla pod težo pritiska mukajočih travojedk.

Preberite še ...

· Kulinarika

Triki, s pomočjo katerih bo potica vedno uspela

Ne glede na vse smo odločno zakorakali našemu namenu naproti, ki je tisti dan bil; osvojiti ženski 3 tisočak po imenu Säuleck. Mimo hišk Janka in Metke, ki ju ni bilo doma, smo fotografiranje pričeli ob prvem jezercu po imenu Konradlache in občudovali čudovito naravo z mnogimi vodotoki, potočki in zelenjem mnogoterih odtenkov. Pot se je pričela dvigati mimo koče Dösner hütte in Konrad hütte na višini 1.976 mnv, do katere smo potrebovali dobro uro, nato pa še eno do koče Arthur von Schmid House, ki je že na 2.281 mnv in ob njej zazrli v jezero Dösnersee, v katerem se je hudomušno že zrcalilo sonce. Tam smo si celo dovolili počitek in ob hidraciji iz različnih brezalkoholnih virov nekateri bolj, drugi manj opazovali mogočni Säuleck, ki je iz imaginarnega sveta vsakega od nas čedalje bolj postajal realnost, dolga vsaj 2 uri in pol. Očarani nad njim smo zakoračili po označeni poti, ki pa je bila nekaj povsem drugačnega kot prej. Hodili smo po granitni kamnini vseh oblik in velikosti. Nekatere plošče so bile stabilne, druge pa ne in ravno to je od vsakega od nas zahtevalo čuječo hojo brez gostega besedičenja. Pot se je precej vzpela, sploh pod grebenom gore, nato pa je bilo tu pa tam potrebno tudi prestaviti pohodne palice v drugo roko in se malce oprijeti s prosto ter se povleči naprej. Kar se mene tiče mi na trenutke ni bilo lahko. Mati narava je pri moji kreaciji šparala pri dolžini nog, zato sem morda na poti imela še večje izzive od drugih višjih planincev. A ker je bila prava volja in motivacija, se je tudi vrh približeval z vsakim korakom bolj. Nekaterim s težavami so oporo nudili planinski vodniki, ki so v tem delu resnično pokazali svojo pravo naravo in tako pomagali, da smo skoraj čisto vsi osvojili vrh Säuleck na 3.086 mnv.

Krst tistih, ki smo na taki višini bili prvič, je bil na moje veselje le stisk roke vodnika, ki pa sem ga začutila zares pristnega in srčnega. V njegovih očeh se je zrcalila vera, da nikoli sploh ni podvomil v nas. Malo naprej je bil visok križ, ki je še podprl to simboliko … morda pa sem gledala le skozi »rožnata očala« prve izkušnje tri tisočaka. Kdo ve … Na vrhu je bil razgled čudovit. Visoke Ture, Dolomiti, Karnijske in Julijske Alpe, Grossglockner in bližnja Ankogel ter Hochalmspitze … so ponosno segali proti nebu. Sem pa bila kar presenečena, saj sem pričakovala več snega na takšni višini, tudi po drugih okoliških gorah …. Tisti sendvič, ki sem ga na vrhu pojedla, je bil najboljši na svetu, predvsem pa najvišji, od vseh njegovih predhodnikov iz objema mojega nahrbtnika.

Nazaj smo šli po isti poti. In z vsakim korakom sem se čedalje bolj zavedala dejstva, da si na vrhu šele na pol poti … Daljšo pavzo smo si privoščili pri koči Artur von Schmid, kjer je tista nudel juhica ponovno privezala mojo dušo in vrnila nekaj od barve na moj obraz. H kombijem, ki na srečo niso utrpeli različnih podvigov navihanih gorskih krav, smo se vrnili okrog 20.30 v trdni temi.

Vsebine nočne vožnje proti Novemu mestu se ne spomnim dobro vem le, da sem tu in tam le odprla oči in tiho občudovala vzdržnost fokus obeh šoferjevo na cesto. Kljub pozni uri sem doma polna vtisov težko zaprla oči, a preden me je odneslo v deželo sna, sem vedela, da si želim ta vzpon še kdaj ponoviti.

Galerija

Arhiv Lokalno.si