Izhaja iz novomeške znane namiznoteniške družine, kjer po malem loparček vihtijo skoraj vsi: od očeta Jerneja, predsednika NTK Krka Novo mesto, do najmlajšega člana, še ne šestletnega Petra, ki tudi že pridno trenira v klubu, do mame Mojce ter babic Branke in Milice, ki vestno všečkata objave na facebook strani NTK Krka Novo mesto. Petnajstletnik, aktualni državni kadetski prvak, ki bo v jeseni prestopil prag tehniške gimnazije, je med tistimi mladimi slovenskimi igralci, ki veliko obetajo, a pod pogojem, da se podredijo napornemu življenju vrhunskih športnikov. Bo zmogel?

Kdo te je navdušil za pingpong?

Nekakšna posebna usoda, ki je vezana na domačo majhno namiznoteniško mizico. Ko sem prestopil prag osnovne šole na Drski, smo doma ob prostem času večkrat stopili za mizico. Imeli smo tekme, v začetku je zmagoval oče, nato kmalu polbrat Luka, ki je bil kasneje velik konkurent danes šestemu igralcu sveta Darku Jorgiću. Naj še povem, da v Drgančevju kar veliko treniram, a loparček imam vedno s seboj tudi na vikendu v čarobni Migolski Gori, kjer imamo postavljeno mizo in robota …

Kje si zvedel za klub NTK Krka Novo mesto?

Za našo mizico doma so pogosto igrali tudi odrasli sosedje, ne samo okoliška mularija, in se med seboj po ponesrečenem udarcu dražili v stilu 'ej, ti si pa že za NTK Krka Novo mesto' (smeh) …   

Koliko časa treniraš in kdo je trener?

Igram že osmo leto. Imel sem kar nekaj trenerjev, te prave pa bom kar naštel po vrstnem redu, kot sem se z njimi srečal: Uroš Slatinšek, Joško Šimic, Dule Pezelj, Ožbej Poročnik, Manca Fajmut, Amadej Seničar, Dane Šarlah. Težko rečem, kateri je najboljši, vsekakor pa želim vsakega ohraniti v lepem spominu in sem jim hvaležen za posredovana znanja in vložen trud vame.

Kje si že tekmoval?

Najprej v okviru kluba na klubskih družabnih srečanjih ob božično-novoletnih turnirjih. Uh, kako sem se takrat resno lotil tekem, zlasti, če sem igral v paru s starejšimi. Kakšno žogico sem udaril tudi namesto njih, kot je lahko prebrati v knjigi namiznoteniških dogodivščin avtorja Janeza Pezlja in se imenuje Prgišče spinov. Potem so sledila resnejša tekmovanja: šolska, turnirji MRTNZ, država tekmovanja, nekaj je bilo udeležbe na odprtih prvenstvih nekaterih klubov, izkušnje sem nabiral tudi na mednarodnem turnirju na Otočcu, Zagrebu in v Linzu v Avstriji … Pa ne smem pozabiti na 3. slovensko namiznoteniško člansko ligo. Za nas mlade krkaše je tovrstno tekmovanje zelo dragocena izkušnja.

Največji uspeh?

Vedno sem se razveselil vsake dobre in poštene igre, pa četudi sem nasprotniku vzel le en set. Zagotovo pa je moj dosedaj največji uspeh, na kar sem res ponosen, to, da sem letos osvojil naslov državnega prvaka pri kadetih. Vztrajnost pri treniranju in nabiranju mnogih izkušenj, še posebej pa res trdo in zbrano delo v letošnjem letu, je vodilo do tega, da sem kar nekajkrat stopil na stopničke za najboljše  in se tako uvrstil v kadetsko državno reprezentanco. Svojo državo bom tako že v juliju zastopal na evropskem prvenstvu v Beogradu. 

Naj pa povem, da tudi ekipno, kot kadeti ali mladinci, dosegamo dobre uspehe in se skupaj s kolegi Maticem Vertušem, Benjaminom Bećirevićem in Žigo Vidmarjem trudimo tudi v tretji članski ligi, kjer smo letos pristali na sredini.

Sicer pa je na to vprašanje moja sestra Barbara bistro odgovorila: »Pa saj največjega še nisem dosegla …« (nasmeh) Morda je tudi z menoj tako. 

Kaj želiš v namiznem tenisu doseči?

(Premislek) Glede na dejstvo, da v tem lepem športu vztrajam že osmo leto in da sem prišel do dresa s slovenskim državnim grbom s trdim delom in tudi odrekanjem, pričakujem tudi kakšen odmeven dosežek na mednarodni ravni. Predvsem pa želim vztrajati v druženju z namiznim tenisom, ki mi je že do sedaj kar veliko dal. Kaj? Utrdil je vrednote kot so resno delo, prijateljstvo, fair play, zmernost, odgovornost …