Po Sienskem maratonu sem imel pet tednov časa, da se pripravim na nedeljski Milanski maraton. Najprej sem se moral dobro spočiti, malo potrenirati ter pred maratonom zopet spočiti. Časa za pravi trening med maratona tako skupaj skoraj ni, zato je tako težko odteči dva maratona v tako kratkem času (maraton se ne teče vsak mesec ). A to, da se drugič uvrstim na Olimpijske igre, je bilo preveč mikavno, zlasti zaradi tega, ker sem čutil, da lahko to odtečem.

Štart maratona je bil že ob 6:30, kar je bil najbolj zgodno tekmovanje v moji karieri, a v Keniji sem treniral tudi že ob 6:10, zato sem imel z zgodnjimi jutranjimi teki izkušnje. Vstal sem že ob 3:30. Ob 4:00 sem imel že zajtrk . A to mi (in mislim, da tudi ostalim tekačem) ni delalo nobenih težav. Razmere so bile vrhunske! Proga je bila krožna s prvim 4,7 km krogom in nato petimi 7,5km krogi. Proga je bila relativno ravna, imela je 300m makedamski odsek in cca 800m tlakovani odsek (kocke oziroma veliki kamni-tlakovci).

Štartali smo dobro. Izoblikovala se je skupina devetih tekačev. Imeli smo tudi narekovalca tempa. Vse idealno, bi rekel! Skupina je imela dober ritem, le narekovalec tempa je na delih ceste, ki je počasi zavijala, tekel preveč po sredini ceste. Sam pa vem, ker sem bil že na merjenjih prog, da merjenje proge poteka po najkrajši idealni liniji 20cm od roba ceste. Tako smo vsak kilometer pretekli po 10m več. (v 20km pomeni to 200m in to je skoraj 40 sekund). Noge so bile dobre, le počutje malo slabše, če ga primerjam s Sieno. Je pa res, da smo tukaj tekli tudi malo hitreje.

Na 22km smo tekli po kockah oziroma tlakovcih. Tekel sem v sredini skupine in nisem videl na tla pred sabo. Z desno nogo sem stopil v luknjo in obrnilo mi je gleženj. Zaradi bolečine sem upočasnil in skupina mi je ušla za nekaj 10 metrov. Lovil sem skupino. Poskušal sem teči še dva km z bolečino, a ni šlo. Zelo razočaran sem odstopil.

Tako so se razblinile sanje o moji drugi uvrstitvi na Olimpijske igre. Kvalifikacijsko obdobje za normo v maratonu se bo izteklo konec maja. Norma za OI je bila res ostra 2:11:30 (za Rio 2:19). Na olimpijske igre v Tokiu sprejmejo le 80 maratoncev (v prejšnjih letih 110-120), ker pa je bilo kvalifikacijsko obdobje vse od januarja 2019 (z vmesno pavzo od marca do decembra 2020), je uspelo normo narediti več kot 80 atletom, tako da po vsej verjetnosti uvrstitev na OI preko rang lestvic ne bo mogoča.

KAKO NAPREJ

Najprej pozdraviti gleženj. Včeraj (16.5.) sva z Nino (mojo ženo, ki je moja fizioterapevtka) že naredila prve terapije. Ter tudi danes (17.5.) , tako da upam, da bo stanje kmalu OK in da bom lahko kmalu treniral brez težav.

5. junija me čaka nastop na Evropskem pokalu na 10.000m v Birmingahmu, kjer želim izbojšati osebni rekord na stezi, ki znaša 30:11. Seveda upam, da bo z nogo vse OK in da bom kmalu lahko treniral. Res je, da sem v zadnjem času zaradi priprav ter zooževanja (taperinga) treniral slabo in ne za 10.000m, a glede na to, da sem letos v Berlinu na cesti že tekel 29:21, mislim, da je rezultat pod tridesetimi minutami na 10.000m mogoč. Pod tridesetimi minutami na stezi ni tekel noben Slovenec več kot dvajset let.

Jeseni bom zopet tekel maraton, ker želim izboljšati svoj osebni rekord v maratonu. Vem, da sem bil sposoben že sedaj, a tega nisem pokazal.