##IMAGE-2189612##

Ker je nogomet zadeva, na katero se (spet) spozna vsak Slovenec, naj bo tudi nam dovoljeno, da se malo pozabavamo s to pomembno dejavnostjo.

Danes zvečer bomo Rusom pokazali, kdo smo in kaj zmoremo, po zaostanku z 1:2 slovensko četo na SP vodi zmaga z 1:0 ali z dvema goloma razlike. Pravzaprav nam jih je kar malo žal, Rusov, a kaj hočemo – sami so krivi. Če bi v njihovi izbrani vrsti igral vsaj en Slovenec (seveda bi moral imeti ruski potni list), bi se nam črno pisalo. Dokaz in primer je ruska košarkarska ekipa CSK. Dokler je zanje igral naš Matjaž Smodiš, so bili v evropskem vrhu, zdaj, ko je poškodovan, izgubljajo kot po tekočem traku in le ljubljansko Olimpijo jim je uspelo nadigrati. Pa še to so jim naši pustili, ker če bi zmagali, kdo ve, če bi našemu manekenu uspelo podpisati pogodbo z ruskih judoistom o plinovodu prek našega ozemlja.

Da bi jih še bolj uspavali, smo jim prepustili tudi zmago v prvi tekmi, ki sta si jo omenjena gospoda ogledala. In že pogled nanju nas prepriča, da smo boljši mi. Vladimir je imel okoli vratu ovit navijaški šal, Borut ga ni imel, tako da je bilo lahko vsakomur jasno, da prihaja iz dežele, kjer je Armani potrošna roba. V Mariboru Vladimirja ne bo (bo pa menda Medvedjev), kar si je mogoče razlagati tudi tako, da se je že sprijaznil z usodo in si zdaj krajša čas z odpovedovanjem dvostranskih srečanj, ki jih je načrtoval v Južni Afriki. 

Tako sta izjavljala pred  prvo tekmo ''prijatelja za vedno'' Srečko in Zlatko. Slednji je Rusom tudi naravnost povedal, naj se raje posvetijo hokeju, tako zelo naravnost kot pred leti Srečku, da ga bo kupil s Šmarno goro vred. Morda je prav zaradi te napovedi Srečko odpotoval v Združene arabske emirate(ZAE), kjer, kot sam pravi, ne spremlja prav podrobno slovenskega nogometa. Bo pa kljub temu držal pesti. Za koga, ni povedal. Veste, tudi v Rusiji je veliko bogatašev in veliko nogometnih klubov in fant morda razmišlja, da ne bi bilo dobro zaloputniti vseh vrat, če ga slučajno v ZAE prekmalu dajo na kopačko. 

Vrnimo se k slovenski izbrani vrsti, ki se je – tako smo prebrali v čisto resnih časopisih – po sobotnem porazu ponosno vrnila v domovino. Domovina je malo huda beseda, kajti od 19. slovenskih reprezentantov nihče ne igra v domovini. Vsi si kruh služijo na klopeh za rezervne igralce širom sveta. Štirje v Nemčiji, trije v Franciji, po dva v Italiji, Belgiji in Rusiji, preostalih šest pa na Nizozemskem, Portugalskem, Poljskem, v Angliji, Izraelu in na Cipru. In ti fantje, nekateri imajo, resnici na ljubo je treba pripisati, slovenske priimke (SLO potne liste imajo vsi, za TR pa nismo prepričani), za tiste ki imajo na kocu priimka ''ič'' pa moramo tudi povedati, da gre v večini primerov za trdega, ''č'' namreč. Kot zapisano, so se domov vrnili v noči s sobote na nedeljo. In ker so tudi nogometaši samo ljudje, so najprej (tudi to je bilo objavljeno) ''na kratko skočili v objem svojih družin.'' In ta kratki skok je najbrž odgovoren, da so naši ponosni mladci v nedeljo opravili le regeneracijski trening. Za kaj bolj resnega očitno po ''kratkem skoku'' niso bili sposobni.

A drevi bo vse drugače. Dali bodo vse od sebe, zagotavljajo v en glas (že drugič v tem tednu!), Nejc Pečnik (ta ima tudi enega trdega), rezervist, ki je dal gol za znosen poraz, pa je modro izjavil: ''Zdaj imamo tekmo v svojih nogah.'' Glede na to da je član izbrane vrste in da je v Moskvi zadel z glavo, smo skoraj prepričani, da ve, da se nogomet ne igra samo z levo in desno nogo, ampak tudi z glavo. Časa za razmislek, komu na primer podati, bo dovolj, saj v Mariboru raste naravna trava (v Moskvi so bile na umetni travi  žoge prehitre za naš slow motion football).

In še nora misel. Kaj se bo zgodilo, če se slučajno zgodi, kar se seveda ne more zgoditi – da bi na svetovno prvenstvo odšli Rusi? Še vedno nam ostane hokej, mogoče na travi.

Aja, pa za pripravo na nogometni večer - spodaj vam ponujamo tokratno navijaško himno. Mogoče res nismo narod nogometašev, smo pa definitivno narod pevcev. Nekateri posluha sicer nimamo, imamo pa voljo. Žoga je pa itak okrogla ...

J.M.