Arhiv Lokalno.si

M. B.-J.

Amerika je bila ljubezen na prvi pogled. Tina Strahinič, 20-letno dekle iz Metlike, je že v metliški osnovni šoli igrala odbojko. Šlo ji je tako dobro, da se je vpisala na športno gimnazijo v Novem mestu, z igranjem odbojke pa nadaljevala v ekipi TPV. Že v prvem letniku gimnazije je postala tudi državna mladinska reprezentantka. Kot uspešna odbojkarica je v 2. letniku dobila za nagrado gostovanje v Ameriki, v katero se je zaljubila na prvi pogled.

Pravzaprav so se v ZDA takrat zaljubile vse njene slovenske odbojkarske kolegice, ki so gostovale čez veliko lužo. A le ona je dobila ponudbi dveh ameriških univerz, da bi igrala za njihovi ekipi, ob tem pa bi jo štipendirali. "Takrat smo Slovenke igrale na turnirju v San Franciscu in zmagale. Na vseh turnirjih v Ameriki je veliko lovcev na nadarjene in očitno sem pritegnila njihovo pozornost. Vendar pa sta bili takrat pred mano še dve leti srednje šole in dogovorili smo se, da ostanemo v stikih," se spominja Tina.

Lani pa se je morala končno odločiti. Danes priznava, da ji je bilo vse prej kot lahko, čeprav se je že precej osamosvojila, ko je v srednješolskih letih živela v Novem mestu. "Znanci so mi prigovarjali, naj poskusim v Ameriki, da mi ne bi bilo pozneje žal. Po enem letu bivanja v ZDA lahko rečem, da sem se odločila prav. Tudi zato, ker je psihologija športa v ZDA povsem drugačna kot pri nas. V Sloveniji je malo strokovnjakov, ki se spoznajo na odbojko. V Ameriki pa je pet ljudi, ki se ukvarjajo z menoj in to v vseh pogledih, naj gre za šolo, zdravje, odbojko. Pomagali so mi, da sem se hitreje vživela v novo okolje. Vsi pa so se tudi trudili, da bi mi čim bolj ublažili morebitno krizo. V začetku je nisem imela, pozneje pa me je nekajkrat zagrabila, a smo si tudi med seboj pomagale. Podnevi sicer ni bilo časa kaj prida razmišljati o domačih, zvečer pa sem v mislih velikokrat potovala v Metliko in razmišljala, kaj počnejo doma," pripoveduje Tina.

Strahiničeva se je izmed dveh univerz odločila za North Idaho kolidž v državi Idaho na severu ZDA. Plačajo ji najemnino za stanovanje, šolnino, knjige, žepnino ter dvakrat na leto polet v domovino. Toliko dobijo tujke, ki so v 12-članski ekipi, ki igra za omenjeni kolidž. Poleg nje sta iz tujine še Čehinja in Kitajka. Domačinke pa dobijo šolnino in nekoliko štipendije. Ona pa mora poleg obiskovanja predavanj, pisanja nalog in učenja trenirati tri dni na teden po trikrat na dan ter dva dni na teden po dvakrat na dan. Ob koncu tedna pa imajo tekme, ki so navadno tako daleč, da morajo potovati z letalom.

"Igramo v študentski ligi, gre pa predvsem za prestiž med šolami. In Američani znajo iz vsake tekme narediti pravi spektakel. Poleg lige veliko sodelujemo na dobrodelnih prireditvah ter se ukvarjamo z mnogimi drugimi dejavnostmi. Tako smo na primer v bolnišnici brale zgodbe otrokom z levkemijo. Prav želeli so, da jim beremo tujke, ker jim je všeč drugačen naglas," pripoveduje Tina. Sicer pa od vsake od športnic pričakujejo, da je uspešna v športu in v šoli. Tinina ekipa je bila uspešna, saj so bile skoraj vso sezono med študentskimi ekipami prve v državi.

In kako ji uspe, da je ob vsem, kar od nje zahteva šport, še uspešna v šoli? "Ves čas sem nosila s seboj knjige in izkoristila vsako minutko za učenje. Ne drži, da je šolanje v ZDA veliko lažje kot v Sloveniji. Šola ni lahka in potrebno se je veliko učiti. Saj nam pomagajo, a veliko moramo narediti sami. V šoli nam poiščejo način, kako čim bolj učinkovito obvladati snov. Profesorji pa iščejo pri nas znanje in ne neznanje," pove Strahiničeva, ki bo še eno leto hodila na kolidž.

Potem pa načrtuje študij menedžmenta, a ker že dobiva nove ponudbe, se je skoraj že odločila, da bo čez leto dni zaigrala v ekipi Washington State University v državi Washington. Torej bo Tina ostala v Ameriki vsaj še tri leta. Kaj bo potem, se bo odločila pozneje. Prizna, da je morala v Ameriki, ki ji je prirasla k srcu, čez noč odrasti. A daleč od doma pogreša marsikaj iz domovine: poleg družine še sarmo, normalen kruh ter nasploh domačo hrano.

Do konca julija, ko se bo spet vrnila v Ameriko, se bo vsega tega lahko še dodobra naužila, potem pa do decembra, ko bo spet prišla na obisk v Slovenijo, hrepenela po vsem domačem.

M. Bezek-Jakše

Članek je bil objavljen v 25. številki Dolenjskega lista, 24. junija 2010.