Pojma nimam o nogometu oziroma o njem vem približno toliko kot nekateri pametnjakoviči, ki ob pivu zlivajo gnev nad menjavami in igro ter neizkoriščenimi priložnostmi. No, prav, o nogometu vem manj kot oni, ker sem bila rokometašica. Na manj ne pristanem.

Zato me je zagrabilo, pa čeprav sem si obljubila, da bom mirna, neuka žena nogometno razpoloženega moža in njegovih somišljenikov, da bom vedela le, kdaj so tekme in da niti slučajno ne bom načrtovala karkoli skupnega in usodnega na tisti dan in tisto uro, ko se življenje ustavi, ko so parkirne hiše napol prazne, ko so ulice kot v filmu Dan potem (po tem) – ok, tam je bilo res vse podrto, a na ulicah ni nikogar, … Skratka zgrabilo me je in prižgala sem jo, čeprav sem bila sama doma, narasel mi je pritisk, razbijalo mi je srce, padla sem pod težo hotenja naroda, zgodil se mi je narod, čeprav sem bila sama, če odštejem mačka, ki je začudeno čemel v naslanjaču in opazoval nemirne kretnje, krike, bilo je huje kot na plebiscitu. To ni bil nogomet, to je bila velika zmaga nad majhnostjo, omejenostjo, strahom, … Prvič se mi je zdelo, da si upamo. Ker zmagati ni kar tako, vsaj za nas ne. Včasih je največji napor to, da si upaš zmagati, da si upaš vzeti več, kot ti dodelijo, pripisujejo, več kot ti pripada glede na velikost, tradicijo in uveljavljenost. Včasih je pač laže izgubiti in potrditi notranje prepričanje, da nam itak ne bo uspelo, da smo majhni, po možnosti se še prepirati znotraj vrste, pisati na forume debilne komentarje… V smislu, saj smo vedeli, da bo tako.

Vraga smo vedeli, želeli in verjeli smo, da gremo naprej. In to smo čutili bolj kot kdajkoli prej. Vsaj v najbolj pomembni postranski stvari na svetu smo bili enotni. Aleluja, saj nam gre! Prevladal je ekipni duh, in to v ekipi naroda, ki najbolj slovi po ekstremnih podvigih posameznikov.

Tako sem po tekmi kot nekakšen klic samozdravljenja napisala tole nogometno kolumno. Ker se mi zdi, da nas je veliko, ki mislimo podobno. Malce čustveno, mar ne? A včasih tudi vse to ni dovolj, saj umanjka ščepec sreče. Ki ga morda dobimo kje drugje.

To pišem tudi zato, ker sem pred časom spremljala tekmovanje v kratkih bazenih, mnogi so se zmrdovali, da gre le za čofotanje v kadi, da te zmage ne pomenijo nič. Med njimi tudi veliki ljubitelji športa, celo novinarji.  Medtem pa so v osrednji hrvaški informativni oddaji že v napovedniku naznanili veliko zmago plavalke na istem prvenstvu. Ponosno in glasno so z njo začeli oddajo. Mi…

Eto, hudo mi je, da gredo domov, jezna sem, ker so ameriški »prdci« dali gol v sodnikovem podaljšku in nam ukradli sanje, pa tudi Alžirci bi lahko na gol pazili do konca, madona, … in gospa Sreča, a si spet zamudila avtobus???????