Igre in igrače kar po domače


Zapisala in vodila pogovor Lizika Vardijan, članica Univerze za starejše RIC Novo mesto
15. 8. 2024, 09.00
09:39
Deli članek

_zzzmuzej.jpg
Katalog Brlog igrač, Muzej novejše zgodovina Celje
Mnogi otroci danes takšne igrače žal lahko vidijo le še v muzeju ... (Foto: Katalog Brlog igrač, Muzej novejše zgodovina Celje)

Na Četrtkovem srečanju Univerze za starejše RIC Novo mesto smo se v Pogovori o … pogovarjali tudi o igrah in igračah naše mladosti. Da je igra osnovna potreba otroka, kot so tudi gibanje, druženje, učenje in raziskovanje, ugotavljajo psihologi in vzgojitelji.

##IMAGE-3998884##

Naši starši pa so to vedeli že prej, zato so nas pustili raziskovati, sodelovati in se družiti cele dneve. Šele noč nas je zvabila v domove. V njih pa ni bilo TV ekrana - »oltarja« današnjih dnevnih sob, ampak preproste igre, ki so jih poznali že starši od prej: Špana, Človek ne jezi, kartanje. Pripovedovali so nam veliko zgodb in pripovedi o nenavadnih pojavih, strahovih. Bilo je malo knjig, a so bile dobro prelistane, večkrat prebrane. Nekoč so bile igre prilagojene ritmu dela in počitka in so zrcalo časa. Leseni koli, frače, kamenčki so bile naše igrače. Ker je večina naše generacije še živela na kmetih, je bilo delo njihova igra. Edino med pašo so se igrali, ker jih je bilo veliko in so zbijali prašička, igra podobna hokeju, in kozličanje. Takrat so imeli tudi živali prosto in so pogosto zvečer zbirali svojo čredo, ko so morali domov. Deklice smo se igrale s punčkami, ki smo jih po svoje oblačile, uspavale. Tako smo se učile biti mame. Ker je bil to čas po vojni, so fantje z raziskovanjem bomb in nabojev pogosto poškodovali in postali invalidi. Sreča pa je bilo tega manj, kot bi lahko bilo. Potočki, reke, gozdovi, travniki so bili naša igrišča in prostori za ustvarjanje in raziskovanje. Pazili smo drug na drugega in igre Med dvema ognjema nismo čutili kot izločevanje, saj smo bili vsi enako revni in pametni.

Vsi smo bili enotni, da smo v svojem otroštvu kljub revščini bili srečni in zadovoljni. Prav taka mladost nas je pripravila, da smo prestali marsikaj in gradili svojo bodočnost zadovoljni.

Danes o igranju učenci raziskujejo v raziskovalnih projektih. Pokličejo na pomoč babice in dedke in odkrivajo, kako je bilo včasih. Imamo Muzej igrač v Celju, priča o tem in na spletu je veliko brezplačnih iger.

Danes je glavna igrača telefon in računalnik, kjer lahko vse vidiš in narediš sam in ne potrebuješ ljudi. Zato postajajo mladostniki osamljeni, brezčutni, sebični in sovražno nastrojeni do drugih, ker so dovolj sami sebi. Veliko igrač leži v otroških sobah in vsak praznik poveča njihovo število. Kaj torej manjka otrokom, da mislijo na smrt in so tako nesrečni in osamljeni? Nimajo želj in morajo pogledati v katalog, česa še nimajo. Ne morejo se veseliti darila, ker imajo vse. Morda jim namesto skiroja kupite kalejdoskop. Ta mu bo pričaral svet čarovnije barv in različnih oblik, ki budijo domišljijo in ustvarjalnost.

Kar se Janezek nauči, Janez zna. Mi se igramo še naprej, saj smo še ohranili otroka v sebi, ki išče in raziskuje življenje. Lepo nam je!

Berite brez oglasov

Trafika24 Logo

Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.

Prijava

Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se


© 2025 Dolenjski list Novo mesto d.o.o.

Vse pravice pridržane.