Karitas Slovenije poziva državljane za nas k dokaj težko izvedljivi akciji. Nagovarja nas k štiridesetdnevnem alkoholnem postu. Povedano bolj enostavno: kranjski Janezi in Micke naj bi zbrali toliko moči, da se ne bi štirideset dni niti dotaknili alkoholnih pijač. Ja, prav ste slišali: ljudstvo na sončni strani Alp nagovarjajo k štiridesetdnevni abstinenci. Pohvale vredna zamisel, ki pa je prej utopična kot realistična. Kranjce je težko odvrniti od čaše. To je nekaj podobnega, kot če bi kdo prosil Francoze, naj se odpovedo sirom ali Japonce, naj prenehajo loviti in pobijati tjulne. A poskusiti ni greh, si najbrž mislijo pobudniki misije nemogoče. Štirideset dni brez alkohola bi marsikaterega Kranjca spravilo v dilirium tremens, kajti vrsto let z alkoholom prepojene človeške celice zahtevajo svoje. In zahtevajo alkohol, ne morda jogurta ali katere pijače stoletnikov s Kavkaza.

Kadar sem bil dalj časa v bolnišnici, sem videl, kaj je to, če ostane človek brez vsakodnevnih doz alkohola. Že po krajšem času prične kričati, klicati sorodnike, govoriti nesmisle. Skratka: na silo narejeni abstinent postane neprištevna, razgrajena oseba, vse manj podobna človeku. To je nekaj strašnega. Si lahko zamislite, kakšno tuljenje, zavijanje in drenje bi bilo slišati po Sloveniji, če bi se vse slovenske pijandure odrekle alkoholu za štirideset dni? Zvokovna podoba naše dežele bi bila še najbolj podobna Vancouvru zdaj, ko tam poteka zimska olimpijada, na kateri je postala prava zvezda naša Petra Majdič. S štirimi zlomljenimi rebri je na smučeh pritekla do bronaste kolajne. To niso mačje solze, verjemite. Pred leti sem si v prometni nesreči zlomil rebro in od takrat vem, kaj je to prava bolečina. Najbolj pa me je pravzaprav jezilo to, da se nisem mogel od srca smejati, saj me je že pri malce bolj globokem vzdihu zabolelo tako, da sem videl vse zvezde, kar jih je na nebu.

Te dni so se trudile poleg Petre  tudi maškare. Da bi odgnale zimo in priklicale pomlad. A še vedno moramo nositi dolge gate, v posteljah pa si greti noge s toplo opeko, zavito v krpo. Toda prišla bo, pomlad, kot je še vedno doslej. In takrat se bomo najedli regratove solate, ki vsebuje veliko železa. Železno voljo pa bomo za preživetje teh kriznih časov še kako potrebovali.

P.S. Prav zanimivo bi bilo vedeti, koliko slovenskih duhovnikov si bo pri maši  v teh štiridesetih dneh namesto vina nalilo v kelih vodo.