Pretekli teden je bil kuharski teden. Namreč kuhali smo se v pravi poletni vročini, ki smo si jo želeli, a ko je nastopila, smo bili nezadovoljni. Le kdo bi nam ustregel? Namrščeni smo, ko dežuje, pritožujemo se, ko nam polzijo kapljice znoja po hrbtenici do dela telesa, ki izgubi spoštljivo ime. Pa smo si pomagali. Z odpiranjem oken, s klimatskimi napravami, s hladnimi in mlačnimi tuši, z napitki, s kopanji v jezerih, rekah in morjih. Kako so prenašali pasje dneve v bolnišnicah, domovih za ostarele in v še katerih drugih ustanovah, kjer so ljudje prisiljeni preživeti dneve in tedne v posteljah, gotovo niti pomislili nismo. Dokler smo zdravi in mladi, je ves svet naš, ko ostarimo in zbolimo, se nam zemeljska obla skrči na sobo in posteljo. Odvisni postanemo od drugih, ki so prepričani, da ne bodo nikoli bolni in stari.

V Kliničnem centru v Ljubljani so v dneh, ko so se zunaj temperature gibale okrog trideset in več Celzijevih stopinj, priporočili obiskovati bolne sorodnike med 16. in 18. uro, in še to v čim manjšem številu. K postelji da naj prideta eden ali dva. V bolnišničnih sobah so namreč namerili čez dan tudi 29 stopinj, obiskovalci pa bi lahko s svojo prisotnostjo še dvignili sobno temperaturo. Na videz obrobna novica v razširjenem dnevniku za vse tiste, ki poleti niso še nikoli ležali v kateri od slovenskih bolnišnic. Iz lastnih izkušenj vam povem, da moraš biti hudičevo zdrav, če hočeš preživeti v sobi še s petimi pacienti ob odprtem oknu in vratih. Prepih je v marsikateri slovenski zdravstveni ustanovi zaenkrat edini način, da ne pride do vročinskih kapi, če so že prehladi pogost pojav. V bolnišničnem centru, kamor hodim na redne kontrolne preglede, so namestili v majhen čakalni prostor ventilatorje, da med čakanjem ne omedlevamo od vročine. Odgovor na naše jadikovanje je vedno enak: ''Ni denarja.''

Verjetno ste opazili, da najpogosteje ni denarja za reševanje problemov v šolstvu, otroškem varstvu, zdravstvu, kulturi, športu, da ga zmeraj zmanjka za upokojence, študente, invalide. Vedno pa ga je dovolj na razpolago za vojsko in njene potrebe, za zidanje zavarovalniških, bančnih in političnih palač. Prav napenjati moram možgane, da bi se spomnil, v katerem kotičku številnih pisarn, v katerih sedijo državni voluharji, ne bi bilo klimatskih naprav. Težko bi se tudi spomnil, da bi me v kateri od bank oblival znoj zaradi nehlajenih prostorov, me pa je, ko me je bančnica opozorila, da sem krepko presegel dovoljeni limit. Toda to je povsem druga pesem, ki nima s kuhanjem bolnikov po nekaterih slovenskih bolnišnicah nič skupnega, kaže pa na mojo pogoltnost in željo živeti v nasprotju s svojimi zmogljivostmi.

In tu tiči zajec nezadovoljstva.