Tistega sončnega dopoldneva, nas je, kot že tolikokrat v letošnjem poletju, privabljal naš park. Mogočna drevesa so nas vabila v svoje zavetje. Razen hladne sence, ki nam jo ponujajo, pod njihovimi krošnjami najdemo mir, veselje in dobro počutje.

Tako je bilo tudi tokrat. Ko sem se odpravljala proti parku, sem opazila, da se stanovalci že zbirajo. Kar veliko se nas je zbralo. Tisti, ki niso mogli priti sami, so jih pripeljali z invalidskimi vozički. Vsi zbrani smo že nestrpno pričakovali nenavaden obisk, o katerem smo se pogovarjali že prejšnji dan. Nismo čakali dolgo. Pogled smo usmerili tja, odkoder so prihajali. Jezdeca na konju smo zagledali že od daleč, pred njima pa naši terapevtki, ki sta nosili jahalna klobuka. Arabska konja Zarja in Yahoura sta s svojima jezdecama, našo sestro Darjo in njenim možem, elegantno stopala po parku proti nam. Prekrasen pogled na konje z vitkimi nogami, ki so jih krasile rdeče nogavičke. Misli so mi nehote ušle nazaj, na čas, ko sem še bila doma in skrbela za svoje konje. Imela sem jih zelo rada, oni pa so imeli radi mene. Še danes bi jih imela ob sebi, samo če bi to bilo mogoče.

Pogled na konje, ki so danes prišli k nam, je nas vse zbrane zelo osrečil. Ne samo, da smo lahko občudovali njihovo lepoto, lahko smo jih celo jahali.

Najbolj korajžne so bile naše stanovalke Rezika, Anica, Ana in Jožefa. S pomočjo močnih rok pomagačev so druga za drugo splezale v sedlo Yahoure. Najprej Rezika, ki je na konju bila že pred leti, za njo Anica, nato pa še Ana in Jožefa. Yahoura je potrpežljivo čakala, da so se lepo namestile v sedlo in prijele v roke uzde, nato pa je sestra Darja vsako posebej vodila v krog po zelenici. Mi pa smo jih z navdušenjem spremljali in jim za pogum tudi zaploskali. Prav lepo je bilo videti, ko so se v sedlo spustile tudi nekatere naše mlade delavke. Tudi one so se opogumile za ježo, ki je bila zaenkrat še ob spremljavi sestre Darje, za samostojno ježo in ježo v galop pa bo potrebno še veliko vaje. Saj je bila večina tistih, ki so danes jezdili, na konju prvič. Po njihovih zadovoljnih obrazih sem ugotovila, da so se na konju zelo dobro počutile in da jih ni bilo strah. Za nas ostale, ki nismo jezdili, pa je bilo doživetje že to, da smo jih lahko opazovali in se na koncu konjev celo dotaknili, jih pobožali in jim iz dlani ponujali suh kruh.

Ko sta jezdeca s konji ob poldnevu odjezdila, se je končal še en nepozaben dogodek v parku našega doma.