ahiv DL/M.M.

##IMAGE-3045049##

Prišla je jesen z vsemi svojimi pisanimi barvami, da vse žari. Opomnila nas je, da je poljskih del konec, grozdje s trte je pobrano, živina se je vrnila s pašnikov in čas je, da začnemo uživati sadove trdega dela in si privoščimo tudi nekaj veselja in užitkov.

Iz vinogradov ni več slišati pesmi trgačev, klopotci so utihnili in vsi se veselijo svoje letine in sladkega grozdja. Tudi preše so utihnile, sodi, napolnjeni s sladkim moštom čakajo na obisk Martina, ki bo mošt spremenil v vino. Začele naj bi se pojedine in veseljačenja. A letos bo, kot vse kaže, nekoliko drugače, korona ima super moč tudi nad vsakoletnim veselje.

V starih časih je bil dan Svetega Martina tudi dan plačila, saj naj bi gospodarji povabili vse, ki so med letom delali v vinogradih, naj poljih ali pasli živino, jih počastili s pojedino in tudi plačali za njihov trud.

Človeštvo je trto poznalo že od začetka svojega obstoja, bila je to divja trta, ki pa se je skozi tisočletja spreminjala. Prav tako jim je bila znana uporaba in predelava grozdja. Najstarejši način vinarstva in najstarejšo stiskalnico so našli v Armeniji.

Vino je bilo vedno tesno povezano z religijo. Tako so se že pred našim štetjem, v predkrščanski dobi ljudje na različne načine zahvaljevali bogovom za dobro letino z raznimi daritvenimi obredi. Znani so obredi pri Keltih, ko so svojim bogovom žrtvovali gos, iz njene prsne kosti pa so tudi vedeževali. Barva naj bi napovedovala kakšna bo zima in koliko snega bo zapadlo.

Blagodejne, koristne in tudi učinke, ki ljudi spravijo v dobro voljo, so poznali v antiki tudi stari Grki in so častili boga vina in razposajene objestnosti, Dioniza in pa stari Rimljani s svojim bogom Bakhusom. Oboji so prirejali velika slavja v njihovo čast.

Rimski imperij se je širil in povsod na zasedenih ozemljih so spodbujali sajenje vinske trte in pridelavo vina. V 6. in 7. stoletju so se na naše današnje ozemlje pričeli naseljevati Slovani. Vinska trta jim ni bila poznana, to so prevzeli od romaniziranih staroselcev. Kaj hitro so tudi sami začeli opravljati daritvene obrede v čast bogu vina.

Krščanstvo se je vedno bolj širilo in prevzemalo nadzor nad političnim, kulturnim ter verskim življenjem, seveda so hoteli zatreti tudi vsa poganska verovanja in njihova božanstva. Kaj hitro so našli zamenjavo in sicer god Sv. Marina, ki so ga proglasili za praznik. Poganske kipe so uničili, prepovedali poganske daritvene obrede, a ostalo je veseljačenje, ki se je ohranilo do današnjih dni.

Sv. Martin je bil cerkveni konjeniški častnik. Ljudje so ga imeli radi, saj je bil dobrega srca, skromen in znan po tem, da je rad pomagal revežem. Po legendi je ljudstvo želelo, da se ga imenuje za škofa, kar pa sam ni hotel. Da bi se temu izognil, se je skril med jato gosi, da ga ne bi našli. Vendar so ga gosi s svojim gaganjem izdale, zato morajo za kazen na njegov god umreti. Izročilo, ki se prenaša iz roda v rod pravi, da se na ta dan mošt spremeni v vino, ni več grešno, saj ga krstijo.

Na žalost pa v današnjem času vse preveč pozabljamo pravi pomen Martinovega. Vino se mora uživati zmerno in s spoštovanjem, kajti v vsaki kapljici moraš občutiti žlahtnost, trud vinogradnika in njegovo ljubezen do trte. Hkrati s kulturnim pitjem počastimo tudi naravo, ki nam je dala to sladko grozdje. Pravzaprav je vino zares obredna pijača, ki nas krepi, je kot zdravilo. Če ga je preveč, pa se nam maščuje in najmanj kar je - boli glava.

Škoda, da je tudi ta ljudski praznik izkoriščan v komercialne namene, saj je najpomembneje zaslužiti čim več denarja, postal je praznik pijančevanja, prenajedanja in neprimernega obnašanja, kar pa seveda nima nobene zveze s tem, kar bi v resnici moral biti.

Letos bo tako pričakovani praznik zelo okrnjen, saj ne bo nobenih prireditev. Krivec za to je seveda ta nesrečni virus. Prijatelji dobre kapljice bodo prikrajšani, saj vse leto čakajo na ta praznik, ne bo druženja in klepeta o tem, katero vino je boljše, bolj pitno, katero ima lepšo barvo, žlahtnejši okus in še bi se našlo dovolj stvari, o katerih bi vsi modrovali. Kozarci bi se praznili in zdravicam ne bi bilo ne konca ne kraja. Tako pa se bo mogoče lahko zbralo samo določeno število prijateljev pri nekom doma, seveda če bodo vsi iz iste občine in če bodo bolj v tišini praznili kozarčke. Ne bo veselega smeha, klepeta, pametovanja in glasnega petja, saj je vendar policijska ura in veljajo določeni ukrepi: »mir in tišina, prepoved izhodov na ulice«, sicer pa lokali so tako in tako zaprti.

Čeprav ne zagovarjam pretiranega pitja, kričanja in neprimernega vedenja opitih ljudi, mi je pa vseeno žal delovnih vinogradnikov, da se ne morejo družiti na ta praznik in se meniti o opravljenem celoletnem trdem delu, si izmenjati izkušnje in tako – strokovno, kot znajo - tudi pokusiti pridelano žlahtno kapljico. Saj kozarec vina ti tekne bolj, ko si v družbi kot pa da piješ sam.

Ob tem prazniku pa se spomnimo tudi revnih in bodimo odprtega srca, pomagajmo jim, tako kot je pomagal že sam Sv. Martin. Naj veljata zmernost in spoštovanje do žlahtne kapljice.