arhiv DL, L. M.

##IMAGE-3045050##

Prišla je korona in ostala dlje kot smo pričakovali. Postala je naša sopotnica. Nanjo ne moreš streljati in ji postavljati ograj. Postavila je na glavo vse, kar smo imeli za samoumevno in zaprla poti. Poti do ljudi, do razkošja prodajaln. Le do nekaterih so z omejitvijo let dovolili vstop. Zaščitena skupina pa ni razumela to kot skrb za nas, saj smo dovolj pametni in izkušeni, da ne rinemo v težave in izbiramo sebi primeren čas. Postavili so meje med regijami, zaprli promet in zaklenili še pokopališča. Ne zaupajo nam, ker ne ubogamo. Zdaj bo res potrebno poskrbeti za žive, ki jih že dolgo pozabljamo.

Oborožili se bomo z oklepniki, morda še s topovi, da nam ne pride blizu, čeprav nam zdravstvo in nega starostnikov propadata pred očmi že 2o let. Ker sebi ne zaupajo, bodo z referendumom poiskali odgovor o nerazumnem ugibanju, kaj je bolj nujno in spet zapravili denar, ki ga ni. Prelet dveh letal v zahvalo ljudem, ki so že več mesecev zaprti v skafandre in maske, je posmeh in aroganca darovalca. Njih pač bolj zanimajo zunanji efekti. Verjetno bi jim vitaminska poživila bolj koristila.

Čudni časi izvabijo iz ljudi najboljše, če je v njih še kaj dobrega. Naš narod je iznajdljiv in delaven. Tako so se ljudje odzvali z izdelavo mask, tudi papirnatih in dokazali, da je stiska dober izziv. Verjetno je prav ta čas v nas spremenil marsikaj in bomo svoje življenje reformirali - prenovili. Zaradi Primoža Trubarja in drugih reformatorjev smo dobili prve knjige v svojem jeziku. Martin Luther je na vrata cerkve nabil 95 zahtev za prenovo cerkve. Tudi pater Karel Gržan je v svoji knjigi 95 tez, pribitih na vrata svetišča kapitalizma za osvoboditev od zajedavskega hrematizma, pozval k razmišljanju in prenovi. Katere prenove pa bomo v naša življenja prenesli mi po tej krizi s korono?

Prednost bomo dali pomembnim stvarem, ki smo jih prej prezrli. Domovi bodo postali zatočišča družin in vseh dragih v njem. Šele zdaj lahko začutimo, kaj pomenijo dobri odnosi med ljudmi. Verjetno je mnogim hudo, če doma niso srečni in vrata doma ostajajo zaprta tudi od znotraj. To je krasna priložnost za prenovo vrednot v sebi. Služba je dobila drugačno vrednost. Morda protestantsko pravilo, da mora vsak dati vse od sebe in dobro opraviti delo, za katero je izbran, lahko spremeni naš odnos do dela. To ni le prebivanje na sedežu in naslovu v delovnem času, ampak je treba narediti vse, da boš upravičil poslanstvo in plačo.

Odnos do nekaterih poklicev je že spremenil naše ocene. Zdaj vemo, koliko je vredna prava zavzetost in pripadnost poklicu in delu. Šola na daljavo je še bolj prizadela revne, saj niso vsi pripravljeni na učenje na daljavo. Na televizijah, ki je dostopna vsem, pozabljajo na šolski program. Pa se bo kaj spremenilo tudi v parlamentu in državnem zboru? V teh letih so že pozabili, kaj je pomembno za ljudi tu spodaj. Kako naj sicer razumemo, da očitnih potreb ne podprejo? Kdo od njih »velikih« je v teh težkih dneh ponudil pomoč v zdravstvu, šolstvu, domovih za starejše. Šele stik s temi težavami bi v njih premaknil, da bi zagledali rdeče luči, ki že dolgo gorijo.

Korona je poskrbela tudi za drugačne obrede, zmanjšala je števila prisotnih na pogrebih in porokah, druženju in tega se bomo očitno morali navaditi. Kako dolgo bomo na svežem zraku vdihavali svoje izdihe in ali bomo celo pozabili, da svež zrak ni škodljiv? Mi še imamo takega – zdravega.

Zaprta pokopališča so znak nezaupanja in naša skrb za grobove je prizadeta. Nočemo se odreči stiku s pokojnimi ob grobu. Pa vendar je svečka v dnevni sobi lahko dober izziv, da o pokojnem povemo kaj lepega in obudimo lepe spomine. Otrokom odkrijemo korenine, ki nas res označujejo, jih povežemo s preteklostjo družine in sklenemo krog. To je dobra popotnica, ki nas opominja, da nismo sami in imamo širok krog sorodnikov. To je lahko še ena prenova našega odnosa do mrtvih in živih.

V tem času lahko svojim bližnjim pišemo, zakaj so pomembni v našem življenju, kaj nam pomenijo. Tudi stisko lahko rešimo, če bolečine prelijemo v besede na papir. Zapisi o hvaležnosti, stiski, o lepih doživetjih olajšajo, ko pridejo iz nas. Še vedno pa so vedno z nami knjige, ki nam pomagajo, da spoznavamo svet, ljudi, preteklost. Vedno so pri roki in te potolažijo in razvedrijo. Še posebno pa pobožajo dušo pesmi zaradi ritma in rime. Kratke so, a veliko povedo. Tudi v tem času druženja v družini lahko spet slišimo petje domačih pesmi. Glasba nam prekrvavi telo in nas osreči. To je dobra terapija za vse.

Bodimo veseli, da lahko še pojemo svoje pesmi in govorimo v svojem jeziku, ki ga že toliko let ne morejo uničiti tuje besede. To ni samoumevno, tudi jezik je treba negovati in ga čuvati vseh primesi tujega, da bo še vedno naš - slovenski. Organ, ki ga ne uporabljamo, zakrni. Jezik, ki ga ne negujemo, postane v naši deželi tuj tudi nam. Poskrbimo zanj, da nam ne umre. V njem je vsa lepota pokrajine in zven potokov in šumenje dreves, zato je naš. Mnogi so zanj naredili vse, da bi postal in ostal slovenski. Šele z jezikom dokažemo, od kod smo. Zvenimo torej slovensko!