AVDIO: Majolka skupine Soddiha
Skupina Soddiha je posnela drugo ploščo ''Noht lunine resnice''.
Glasba, katere večine avtor je Tomaž Zorko (Drevored, D´kovači, Soddiha…) prihaja z vseh koncev sveta, predvsem zaradi vsebnosti raznovrstnih ritmov (od rocka, bossa nove, prek belokranjskega kola do valčka in polke). Zaradi tega lahko glasbo skupine Soddiha po mnenju njenih članov najlažje poimenujemo kot »world music«, čeravno jih uvrščajo v etno-rock skupine. Glasba in poezija skupaj tvorita posebnost v slovenskem prostoru in to je tisto, kar daje tej glasbi širokost, so prepričani v zasedbi.
Kot pri prvi gre namreč tudi pri drugi plošči za poezijo izpod peresa Gustelja Cvelbarja (šentjernejski »ljudski« pesnik), ki je polna ljudskih, ljubezenskih in vinskih motivov ter se dogaja/pesni skozi vaško okolje, skozi oči vaškega posebneža, ki tudi sam pesni o posebnežih. Lahkotna in hudomušna poezija Gustelja Cvelbarja je magnet za poslušanje zgodbe. Je na videz preprosta. Če dovolimo, pa seže globoko.
Za razliko od prve, je druga plošča produkcijsko mnogo močnejša, pa tudi glasbeniki so se snemanja in priprav nanj lotili kar se da zavzeto in pod vplivom močnega skupnega čustvovanja.
''Pod drugo ploščo glasbene skupine Soddiha se podpisujemo z največjo mero veselja in ponosa!'' je še zapisala glasbena skupina Soddiha.
Glasbeniki:
Miha Recelj
bobni, spremljevalni vokal
Andrej Zupančič – Mali
bas
Tomaž Zorko – Zore
kitara, vokal, spremljevalni vokal
Primož Moškon – Vrač
kitara, tamburica
Janez Badovinec – Jine
kitara, spremljevalni vokal
Janez Lamovšek – Jono
vokal, orglice
Gostje:
Gospa Molan
spremljevalni vokal
Gospod Harmonika
Harmonika
Produkcija:
Tomaž Maras
RSL PRODUCTION,
Glasba:
Tomaž Zorko, Primož Moškon, Janez Badovinec, Soddiha
Tekst:
Gustelj Cvelbar, Tomaž Zorko
VSEBINA PLOŠČE:
Kot prvi singel Soddiha najavlja preprosto in poskočno pesmico »Majolka«. Pesem gre zlahka v ušesa in v noge. Gre za polko, pevsko in plesno pesem. Glasba gre v smer akustičnih inštrumentov, kot gost je prisotna seveda tudi harmonika. Poezija govori o odnosu pesnika z »majolko«. Le to lahko vzamemo kot etnološki predmet, ki nosi v sebi vino in je kot taka vedno v družbi veselih in razigranih, za koga pa tudi usodna reč. Lahko pa jo vzamemo tudi kot osebo, pesnikovo prijateljico, ki je priljubljena v družbi in kot taka vedno postavljena na preizkušnjo in skušnjo. Ob tem jo pesnik občuti kot muzo in bolestna navezanost nanjo mu ob užitku in ugodju povzroča tudi neizbežno bolečino. Tako so zapisali v skupini, ali je to res, preverite sami:
