Trio Via: Hlače nosi punca
Dobro prijateljstvo in kvaliteten zvok klasičnih glasbil, preoblečen v številne priredbe, sta njihova prepoznavna znaka. Dolenjsko glasbeno skupino Trio Via namreč sestavljajo izvrstni glasbeniki, ki so svoje znanje dolga leta pridno nabirali v glasbenih šolah in orkestrih. Pobudnica vsega je violinistka Tjaša Kastelic, družbo pa ji delata njen brat harmonikar Jakob Kastelic in flavtistka Mojca Turk. Svojega dela nikakor ne jemljejo polovičarsko, pač pa dajejo vse od sebe. Vikendom se praktično odpovedujejo zaradi vaj, saj se resnično trudijo uspeti v svetu glasbe, postati prepoznavni širši publiki ter Sloveniji predstaviti svojo unikatno zvrst igranja. Verjamemo, da so na dobri poti oz. vii.
1. V tej izvedba ste od začetka lanskega leta. Vmes je prišlo do zamenjave pianista Jerneja s harmonikarjem Jakobom.
Tjaša: Do zamenjave je prišlo, ker Jernej ni imel več časa in se je odločil, da nas bo zapustil. Mi pa smo želeli še naprej ustvarjati glasbo in se je nato tako razpletlo, da je prišel Jakob. Z njim pa tudi čisto drug stil, saj Jakob igra harmoniko, Jernej pa je bil na klaviaturah.
2. Zakaj ste zašli ravno v etno zvrst? Mar ni ravno v tem žanru veliko težje uspeti v današnjem času, ko je popularna elektronska muzika na prvem mestu?
Tjaša: Mi igramo klasične skladbe s primesmi jazz-a, blues-a in rock-a, česar v Sloveniji ni in nam je ravno zato v še večji izziv.
Mojca: Na ta način pa se da zadovoljiti tudi velik del poslušalstva. Samo klasiko posluša majhen odstotek ljudi, takoj ko pa se doda zraven še kakšna druga zvrst, ta odstotek kaj hitro naraste.
3. Vsi imate za sabo tudi že kar nekaj glasbenih izkušenj.
Tjaša: Če hočeš biti dober, moraš resnično obvladati svoj inštrument. Mojca je in še igra v veliko orkestrih, Jakob je trenutno na srednji glasbeni šoli, jaz pa študiram violino. Ne splača se delati ene stvari napol. Delujemo po načelu - bolje nič, kot nekaj na pol. Resnično vlagamo vse v kvalitetno glasbo.
4. Vsi v triu ste tudi dobri prijatelji. Verjamete, da bi znala kakšna nestrinjanja razrahljati te vezi?
Jakob: Že naveza brat in sestra je zelo močna …
Tjaša: Včasih je dobro, da se vsi zelo dobro razumemo, spet drugič pa tudi ne, ker potem se znamo na vajah kaj hitro zaklepetati in izgubimo tisto delovno vnemo. Kaj hitro lahko pride tudi do kakšnih zamer, zato je najbolje, da se delo loči od prijateljstva.
Mojca: Ko se dela, se dela. Ja, jaz sem Tjašina dobra prijateljica in Jakob je njen brat, vendar se trudimo na vajah to pozabiti. Ko gremo na pijačo ali zvečer ven, se pogovarjamo, na vajah pa pridno preigravamo.
5. V vašem triu punca nosi hlače. Kako to?
Tjaša: Pred tremi leti, ko sem naredila gimnazijo, sem imela preveč časa in si želela nekaj narediti, ustvariti … Sicer se je izteklo popolnoma drugače, kot je bilo prvotno mišljeno, vendar smo zadovoljni. Končno smo ugotovili, kaj želimo igrati in smo se le našli. Ne gre le za golo preigravanje, pač pa nam predstavlja izziv.
Mojca: Jaz sem bila že na začetku zelo navdušena nad samo idejo in bila takoj pripravljena na akcijo. Trio je super, tu skorajda ne poznamo besede ne. Težko je dobiti takšno ekipo, kjer imajo vsi ambicije in želje.
6. Via simbolizira pot. Kakšna je vaša?
Tjaša: Naši temelji so že dobro zastavljeni, vendar se zavedamo, da uspeh ni nekaj, kar pride čez noč, pač pa da rabi čas in vložen trud, ljudje nas še morajo spoznati. Glavni pogoj za naše ustvarjanje pa je kvalitetna glasba.
Mojca: Naše ime nam daje dejansko neko zadovoljstvo. Pot je le takšna beseda, ki ti da pogon za naprej. Spomniš se svojih najslabših nastopov, ki bi ih najraje pozabil, a si rečeš, da je to mimo in greš naprej po poti. Nikoli ni konca in vedno težiš k višjemu cilju. Če naletiš na nekaj ovir, boš pa še tiste obhodil. Morda bo trajalo dlje časa, a vendar verjamemo, da nam bo uspelo.
7. Kako usklajujete trio s šolskimi, študijskimi obveznostmi?
Jakob: Večinoma vse skupaj poteka med vikendih, saj smo čez teden vsi na svojih koncih s tisoč in enim opravkom in enostavno ne najdemo še časa za vaje.
Mojca: To je res, ko se dobimo, pa damo vse od sebe in takrat dejansko delamo vsi kot norci. Ko je treba, je vsem prioriteta to. Prisotnega je kar nekaj odrekanja, vendar vemo vsi, da so vikendi rezervirani ravno za vaje.
8. Jakob, ti nisi 100 % zvest harmoniki, mar ne?
Jakob: Ja, občasno zamenjam harmoniko s klavirjem. Predvsem na kakšnih porokah, kjer je to skoraj nujno. Obvladam oba inštrumenta, saj je klaviatura na obeh. V resnici tudi Tjaša prime za klavir, ne samo jaz. Se kar menjavamo med sabo.
9. So poroke na splošno vaša specialiteta?
Tjaša: Meni se zdi super občutek iti eno soboto nekam popestriti poročni obred. Takrat res ne moremo priti v cerkev s harmoniko, pač pa jaz ali Jakob igrava na klavir in vsi skupaj zapojemo kakšno črnsko duhovno skladbo.
Mojca: Trio je vseeno nekaj drugačnega, posebnega na porokah. Triglasno petje in inštrumenti je nekaj popolnoma drugega kot zgolj ena violina ali orgle.
10. Vaše ambicije so visoke. Producirati lastno glasbo, samostojni nastopi, izdati zgoščenko. Kdaj lahko kaj od tega pričakujemo?
Mojca: Še pred letošnjim poletjem si želimo iti v studio in začet snemati. Vendar je to zelo velik projekt, ki terja veliko napora in moramo biti odlično pripravljeni.
Tjaša: Povprečen danes ni biti težko. Že vsak bi rad nekaj igral, in če res nisi drugačen, ljudem ne boš zanimiv. To moraš imeti kar naprej pred očmi ter se truditi za stalne izboljšave.
B. Vidmajer, infoglasbeni.net
Foto: Jernej Kokol
