Spletna stran ljubljanske nadškofije

Anton se je rodil v Vrbi na Gorenjskem; v isti sobi kot njegov prastric pesnik France Prešeren, saj je bila njegova babica Mina (Marija) pesnikova sestra, ki je prevzela družinsko kmetijo. Zgodaj je osirotel saj je oče Jožef Vovk umrl, ko Anton še ni dopolnil niti štiri leta, mati Marija, (rojena Debelak) pa pri njegovih sedemnajstih. Prva dva razreda ljudske šole je naredil v bližnji Breznici, nato nadaljeval šolanje v Kranju. Tu se je vpisal v gimnazijo, po mamini smrti let 1917 pa je vstopil v malo semenišče v Škofovih zavodih v Šentvidu. Šolanje je nato nadaljeval na ljubljanskem bogoslovju.

V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1923 in pel novo mašo v farni cerkvi Breznica. Že septembra istega leta je bil nameščen za kaplana v Metliki ter tukaj ostal tri leta, nato pa bil premeščen v Tržič, kjer je že leta 1928 postal župnik, kar je bilo takrat zelo zgodaj. Tukaj se je zelo izkazal, saj je župnijo rešil finančnih bremen, obnovil cerkvene zgradbe in izdajal mesečnik Cerkveni list, ki je postal najuspešnejše glasilo Ljubljanske škofije.

· Politika

V Katoliški cerkvi se spominjajo 70. obletnice zažiga škofa Vovka

Leta 1940 je bil imenovan za škofijskega svetnika in ljubljanskega stolnega kanonika z namenom, da nekoč prevzame mesto rektorja novega Baragovega semenišča. Vse od pričetka okupacije aprila 1941 je kot predsednik škofijskega odbora za begunce pomagal izgnanim in preganjanim duhovnikom, ki so pobegnili iz nemškega okupacijskega območja ali iz izgnanstva na Hrvaškem ter v Srbiji. Leta 1944 pa je postal rektor semenišča. Škof Gregorij Rožman je 5. maja 1945 predal vodenje ljubljanske škofije generalnemu vikarju Ignaciju Nadrahu (tudi on nekoč kaplan v Metliki), ta pa je ob aretaciji - že 15. junija - predal posle Antonu Vovku, ki je tako postal generalni vikar in upravitelj škofije. Sam je o tem zapisal, »da je s tem dejanjem v resnici postal generalni revež«.

Spletna stran ljubljanske nadškofije

Ker se Anton Vovk med vojno nikakor ni izpostavil kot kolaborant, se je zdel papeškemu nunciju Josephu Patricku Hurleyu (Avstralec) primeren za škofa. Vprašal ga je, ali je pripravljen postati pomožni škof. To je bil čas hudih pritiskov na cerkev in duhovščino in Anton je dobil le pol ure časa za sprejem odločitve. 1. decembra 1946 je bil posvečen v škofa, 17. septembra 1950 pa še za apostolskega administratorja ljubljanske škofije, s pravicami rezidencialnega škofa (formalno je sicer bil predstojnik škofije Gregorij Rožman, ki je bil v ZDA).

Od leta 1951 do 1955 je upravljal tudi slovenski del tržaško-koprske škofije in od 1951-1961 slovenski del reške škofije. Po smrti škofa Rožmana 1959 je postal ljubljanski škof in po papeškem odloku o ustanovitvi ljubljanske nadškofije 22. decembra 1961 je bil z istim aktom povzdignjen v nadškofa. Vodenje škofije je bilo zelo težko zaradi prizadevanja oblasti, da bi cerkev ukinila. Škof je bil podvržen nenehnim maltretiranjem in dolgim nočnim zasliševanjem, a ostal neomajen.

Ob koncu vojne je domovino zapustilo približno 300 duhovnikov in redovnikov, samo iz ljubljanske škofije 185. Nekaj je bilo izvensodno pobitih (več tudi že med vojno), nova oblast pa jih je vedno znova in znova zapirala na dolgoletne zaporne kazni. Že maja 1945 je bilo zaprtih 50 duhovnikov. V Sloveniji je bilo od konca vojne do leta 1961 na sodišču obtoženih 429 duhovnikov, pri čemer je bilo 339 obsojenih na zaporno kazen, mnogi med njimi celo večkrat. Devet duhovnikov je bilo obsojenih na smrt, štirje so bili tudi res usmrčeni.

Napad na vlaku

Na Vovka so poskusili vsaj dvakrat izvesti atentat. Prvič ga je mitraljezec čakal za obzidjem pokopališča v Kočevski reki, a se je skupina duhovnikov s škofom nepričakovano vračala v Ribnico po drugi poti. Drugič pa se je končalo veliko slabše. Na njegovi poti v Stopiče pri Novem mestu, kamor je bil 20. januarja 1952 namenjen posvetiti nove orgle, so ga dvakrat napadli na vlaku. Prvič so ga v predoru pred Mirno Pečjo polili z karbolinom. V temi so njegovi sosedje dobili večji delež kot on.

Spletna stran ljubljanske nadškofije

Ob izstopu iz vlaka na postaji Bršljin ga je pričakala organizirana skupina moških iz Tekstilne tovarne Bršljin in ob glasnem vpitju, zmerjanju in pretepanju se je moral vrniti v vlak. V njegov vagon mu je sledila množica in eden od razgrajačev ga je polil z bencinom, drugi pa nanj vrgel vžigalico. Škof Vovk je uspel sam pogasiti požar, a dobil hude opekline. Po telesu in obrazu. Množica je onemogočila prevoz v bolnišnico in ovirala zdravnika, ki je prišel k ranjencu. Policija je samo nemo opazovala dogajanje in ker ni dobil ustrezne oskrbe, se je kljub hudim bolečinam z naslednjim vlakom vrnil v Ljubljano in šele tam dobil pravo zdravniško pomoč. V bolnišnici je ostal skoraj en mesec in preživel le zaradi velike skrbi zdravniške ekipe. Menda je posredoval celo Tito in zahteval, da škofa rešijo za vsako ceno (in mu dnevno poročajo o zdravstvenem stanju Vovka), saj je svetovna javnost in politika zelo negativno reagirala do jugoslovanskih oblasti. Po tem je komunistična vlada prekinila odnose z Vatikanom, ki jih je obnovila šele leta 1971, ko je Josip Broz Tito s soprogo Jovanko obiskal papeža Pavla VI.

· Slovenija

Jožef Lap spet v Novem mestu - ob 70-letnici zažiga škofa Vovka

Po zažigu škofa je novomeška oblast prepovedala birmo in vsi birmanci in botri, ki se niso ustrašili izsiljevanja, so leta 1952 morali na birmo v Ljubljano. Požigu je sledil sodni epilog proti »neznanim storilcem (seveda so bili akterji dobro znani) zaradi kaznivih dejanj zoper življenje in telo, zoper svobodo in pravice državljanov, zoper čast in dobro ime ter zoper javni red in pravni promet«. Storilec Avgust Mežnaršič, ki je priznal, da je škofa Antona Vovka polil z bencinom, ki se je iz neznanega vzroka vnel (!) pa je bil kaznovan z 10 dnevi zapora, s preizkusno dobo enega leta in 10 dinarji sodnih stroškov …! Zgleden in do takrat nekaznovan državljan in triletni udeleženec NOB (kar je bilo v sodbi navedeno kot olajševalna okoliščina) seveda ni odslužil niti dneva zapora. 

Spletna stran ljubljanske nadškofije

Anton Vovok, znameniti škof in mučenec vere je pustil neizbrisen pečat v slovenski Cerkvi in narodu.

Ob 100 obletnici njegovega prihoda v župnijo Metlika je bila v cerkvi sv. Nikolaja spominska maša, ki jo je vodi ljubljanski nadškof Stanislav Zore. Takšni dogodki so priložnost, da se obudijo ne le zgodovinski spomini, ampak tudi vrednote, ki jih je Anton Vovk živel: trdnost v veri, spoštovanje človekovega dostojanstva, potrpežljivost v preizkušnjah in neizmerna ljubezen do domovine. Čeprav je bilo njegovo kaplansko službovanje v Metliki kratko, je bilo temeljno za oblikovanje njegovega duhovnega značaja. Njegove poznejše povezave z Belo krajino pa dokazujejo, kako globoko je ljubil ljudi in kraje, ki jih je nekoč dušnopastirsko vodil. 

Škofijski proces za razglasitev za blaženega se je začel leta 1998, kongregacija za zadeve svetnikov je leta 1999 dala svoje privoljenje.