Blišč in beda praznikov: na štruci kruha in litru mleka ni napisov o fantastičnih znižanjih ...
Starec in starka v oguljenih plaščih hitita po ulici, osvetljeni z neštetimi barvnimi lučkami, reklamnimi napisi. Izložbe so praznično okrašene, polne v svetleč papir zavitih daril, z agresivnimi napisi o neverjetnih znižanjih. Ustavita se za trenutek, pa ne, da bi občudovala vse to razkošje, pač pa iz žepa potegneta nekaj kovancev in jih skrbno preštejeta. Bog ve, če bo dovolj za štruco kruha in liter mleka, pri tem ni napisov o fantastičnem znižanju ...
V trgovini, kamor sta zavila, je velika gneča, vozički se šibijo od ogromnih količin nakupljenega. Sramežljivo se postavita v vrsto pri blagajni, skoraj skrivata ta ubogi kruhek in mleko. Od vseh strani posmehljivi pogledi, le kaj delata ti dve revi tukaj, saj nič nimata. Poglejte nas, pa za tak praznik si je ja treba privoščiti najboljše. Nikar naj ne govorita, da nimata denarja, saj so vendar upokojencem zvišali pokojnine.
Res, vsa javna občila so polna hvale, kako dobro gre upokojencem pri nas, dobili so celo 4,5 % zvišanje pokojnin. Ja, nekateri bodo dobili nekaj malega evrov. Seveda si lahko marsikaj privoščijo. Sramota, mrmra starec starki, veš, po tolikih letih dela si pa to nismo zaslužili. Kaj praviš, greva na banko, pa naj jim še to vrnejo, da bodo lažje živeli s svojimi tisočaki.
To ni pravljica, to je današnja realnost in resnično slišiš take komentarje po trgovinah. Toda karavana gre naprej in psi zastonj lajajo. Blišč ostaja za nekatere, za druge pa beda.
Nihče ne pomisli, kako bodo praznike preživeli nekateri ob koščku kruha in kozarcu mleka, zaviti v odeje, ker gretja si tako in tako ne morejo privoščiti.
A poštni predali se polnijo z reklamami in trgovci tekmujejo, kdo bo te dneve ponudil največji popust, najnižjo ceno. Povsod oglaševanje o črnih petkih, sedaj nekje že o črnem tednu, še malo, pa bo črni mesec. No, starec in starka pa že itak imata od nekdaj črni mesec in črno pred očmi. Lučke utripajo, bleščeče zavita darila ti kar skačejo v vozičke, zaposleni v trgovinah se še komaj držijo na nogah od utrujenosti. Samo na žalost od vsega tega blišča in razkošja imajo najnižje dohodke in za sebe si res ne morejo privoščiti ničesar. Glavno, da si lastniki trgovin polnijo žepe, ki jim že pokajo po šivih.
Le kam gre ta svet, vsi samo mislijo na dobiček, kdo bo imel več, a v grob si nihče ne bo mogel odnesti nakopičenega bogastva. Prav zanima me, ali imajo miren spanec ali še ponoči računajo in kombinirajo, kako bi dobili še več. Revnih se gotovo ne spomnijo, da bi kaj darovali, preveč bi se jim poznalo, tako pa mi uboga raja za otroke zbiramo zamaške, da bi se lahko zdravili ali da bi se jim kupilo kakšen invalidski pripomoček.
Sicer pa nek pregovor pravi »VSE SE VRAČA, VSE SE PLAČA.«
